Višje delovno in socialno sodišče je s sodbo in sklepom 38-40. člen ZDR). Tožena stranka je bila namreč pri tožeči stranki zaposlena dobra tri leta ter v tem času preko del na različnih delovnih mestih, nazadnje tudi kot vodja oddelka, dobro spoznala delo v podjetju. V času po odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bila tožena stranka najprej prijavljena na zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba, nato pa se je zaposlila pri podjetju, ki za tožečo stranko predstavlja konkurenčno podjetje.
Na tej podlagi je sodišče zaključilo, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko ni dovolilo vračila že izplačanih nadomestil za spoštovanje konkurenčne klavzule za tista dva meseca, ko je bila tožena stranka brezposelna, ne pa tudi za obdobje, ko se je le-ta zaposlila pri konkurenčnemu podjetju. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, češ da bi bila tožena stranka upravičena do nadomestila le, če se sploh ne bi zaposlila. Temu seveda ni tako, bistveno je, da je bila tožena stranka brezposelna, za čas brezposelnosti – ko se tore ni zaposlila pri konkurenčni družbi in je dejansko spoštovala konkurenčno klavzulo pa je nadomestilo upravičeno prejemala.
Ker je tožeča stranka zahtevala tudi plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule, je višje delovno in socialno sodišče prvostopenjskemu sodišču naložilo, da ponovno odloči o utemeljenosti tega tožbenega zahtevka, v okviru katerega mora ugotoviti, ali gre za konkurenčni podjetji in ali je tožena stranka pri tožeči pridobila specifična poslovna znanja in zveze in ali jih je uporabila s svojim delom pri novem delodajalcu (kar predstavlja konkurenco tožeči stranki). Tako mora presoditi, ali je delo, ki ga tožena stranka opravlja pri novem delodajalcu resnično enako delu, kot ga je pred tem opravljala pri tožeči stranki, ter ali tožena stranka ni potrebovala posebnega uvajanja zaradi specifičnih znanj ter poslovnih zvez, ki jih je pridobila pri prejšnjih delodajalcih.
Sodišče je pri tem poudarilo, da je nepravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da znanje (in izkušnje), ki jih delavec pridobi z delom pri delodajalcu, niso »last« delodajalca, ampak delavca. Če delavec z delom in pri delu pridobi določena specifična tehnološka, tehnična ali poslovna znanja, lahko ta znanja delodajalec zaščiti v tem smislu, da delavcu s konkurenčno klavzulo za določen čas prepove, da jih po prenehanju delovnega razmerja uporabi pri drugem delodajalcu – kar je tožeča stranka tudi storila. Sodišče je prav tako poudarilo, da je za presojo, ali sta dve družbi konkurenčni, bistveno, s kakšno dejavnostjo se ukvarjata in na kakšnem trgu.
Pripravila: mag. Jasmina Cigrovski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.