V obravnavanem primeru je tožnik policist od zavarovalnice zahteval odškodnino, ker naj bi v prometni nesreči na avtomobilu prišlo do poškodb prednjega odbijača, prečnega nosilca odbijača, hladilnika, zadnjega odbijača in plastike v kabini. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo in sklepom II Cp 3207/2011 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz naslova kaska.
Med pravdnima strankama je bil sporen pravni temelj odškodninske obveznosti; ali je bila obravnavana prometna nesreča uprizorjena, ali pa je do nje prišlo na način, kot je zatrjeval tožnik. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izvedenskega mnenja, zaslišanja prič, zaslišanja tožnika in listinskih dokazov ugotovilo, da je tožnik namerno zapeljal s ceste, torej je prometno nesrečo uprizoril. V takem primeru pa v skladu s prvim odstavkom 922. člena OZ ne gre za zavarovalni primer, saj dogodek ni neodvisen od volje pogodbenikov. Iz navedenega razloga zavarovalnica ni dolžna izplačati zavarovalnine po 943. členu OZ.
V pritožbi je tožnik dvomil v nepristranskost sodnice in tudi zahteval njeno izločitev, ker je zaključila, da je tožnik uprizoril nesrečo z avtomobilom, saj bi na ta način tvegal svojo kariero policista. Zatrjeval je tudi, da se sodišče do vseh navedb ni opredelilo, sodišče pa po njegovem mnenju ne bi smelo samo ocenjevati, kako bi moralo biti vozilo poškodovano in koliko delcev bi moralo od njega odpasti.
V obrazložitvi je pritožbeno sodišče navedlo, da opisane okoliščine niso predstavljale konkretnih okoliščin, ki bi zbujale dvom v sodničino nepristranskost. Ker takšnih okoliščin tožnik ni navedel, je bila njegova zahteva za izločitev nepopolna in jo je zato zavrglo.
Opozorilo je tudi na interes tožnika za uprizoritev nesreče, saj bi tožnik lahko izgubil zavarovalne pravice glede na določbe Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska tožene stranke, če bi bil ob povzročitvi nesreče pod vplivom alkohola ali drog, ali pa bi avto vozila oseba brez vozniškega dovoljenja. Iz izvedenih dokazov je izhajalo, da je bilo tožnikovo vozilo poškodovano že pred obravnavano prometno nesrečo. Po mnenju pritožbenega sodišča je bila dokazna ocena skladna z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izkazano je bilo, da se je tožnikov avto v uprizorjeni prometni nesreči na drevo zgolj naslonil. Iz mnenja izvedenca pridobljenega v obravnavanem postopku in iz mnenj drugih izvedencev, izdelanih v drugih postopkih, ki so tekli na podlagi istega historičnega dogodka in v katere je sodišče vpogledalo v dokazne namene izhaja tudi dejstvo, da do vseh nastalih poškodb ob omenjenem trku ni moglo priti.
Glede neopredelitev sodišča do tožnikovih zatrjevanj, je pritožbeno sodišče poudarilo, da je v pravdnem postopku bistveno, da je vsaki stranki zagotovljena pravica, da se v postopku izjavi, da navaja dejstva in predlaga dokaze. Sodišče take navedbe vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost ter se opredeli le do tistih, ki so bistvenega pomena za odločitev, ne pa do vsake izjave ter do vseh navedb strank.
Pripravila: Vanja Novak
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.