V zadevi II U 276/2011 je Upravno sodišče RS zavrnilo neutemeljeno tožbo tožnika, ki mu je bilo preklicano dovoljenje za dostop do tajnih podatkov s stopnjo tajnosti zaupno, ker je pri opravljanju javne naloge varovanja katarske delegacije julija 2010 sprejel 400 EUR, pri tem pa tega ni navedel v uradnem zaznamku, denar pa je kasneje tudi porabil ter s tem kršil zgoraj navedene določbe zakona in uredbe, usmeritev generalnega direktorja policije o sprejemanju daril javnih uslužbencev ter pogodbe o zaposlitvi.
Ker je bil pri tožniku podan sum obstoja varnostnega zadržka, je bil na predlog policije in v skladu s 25.b členom Zakona o tajnih podatkih (ZTP) uveden postopek vmesnega varnostnega preverjanja. Varnostni zadržki so ugotovitve varnostnega preverjanja, iz katerih izhaja, da obstajajo dvomi o zanesljivosti in lojalnosti osebe, ki naj bi dobila dovoljenje za dostop do tajnih podatkov. Navedeni so v 27. členu ZTP, med njimi pa je bila v konkretnem primeru zaradi prejema denarnega darila uporabljena 4. alineja drugega odstavka, ki določa, da je lahko izdaja dovoljenja zavrnjena v primeru ugotovitev varnostnega preverjanja, ki vzbujajo utemeljene dvome v posameznikovo verodostojnost, zanesljivost in lojalnost za varno obravnavanje tajnih podatkov. Podlaga za odločbo o preklicu dovoljenja pa je drugi odstavek 26. člena ZTP, ki določa preklic dovoljenja v primeru, da se pri varnostnem preverjanju iz 25.b člena zakona ugotovi varnostne zadržke za izdajo dovoljenja.
V postopku je bilo po zaslišanjih več prič ugotovljeno, da je vodja varovanja izročil sodelujočim pri varovanju katarske delegacije kuverte z določenimi vsotami denarja, sicer pa denarna darila s strani tujih delegacij niso bila običajna. Tožnik je ugovarjal, da ni bil seznanjen s predpisi, niti ni dobil navodil o ravnanju s prejetim darilom. Ker ni bila podana izrecna zahteva, da v uradni zaznamek vpiše podatke o prejetem darilu, tožnik tega tudi ni storil. Tudi po vrnitvi z dopusta ni dobil usmeritev, kaj naj naredi s prejetim denarjem in tudi ne zahteve po izročitvi. Prav tako ga nihče ni pozval, da pojasni zakaj je denar zadržal in ga ni vrnil niti po tem, ko so ga ostali sodelavci že izročili. V tožbi je še poudaril, da denarja ni prejel neposredno od darovalca temveč preko tretje osebe in sicer vodje druge skupine in to nekaj dni po zaključku varovanja, pri čemer se je skliceval na 7. člen Uredbe, ki se nanaša na ravnanje javnega uslužbenca v primeru prejema darila po pošti ali na drug poseben način.
Tožena stranka je bila mnenja, da tožnikovo ravnanje izkazuje utemeljen dvom v njegovo zanesljivost, verodostojnost in lojalnost za varno obravnavanje tajnih podatkov, s katerimi se preverjana oseba seznanja pri opravljanju delovnih nalog. Upravno sodišče je ugotovilo, da ne gre za upravno stvar v smislu 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), zato se pravila ZUP na podlagi 4. člena ZUP v tej javno-pravni zadevi uporabljajo "smiselno", tožena stranka pa ima pri odločanju o preklicu dovoljenja za dostop do tajnih podatkov zelo široko polje proste presoje. Tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za preklic izdanega dovoljenja, prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine na podlagi katerih je mogoče v smislu tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) oceniti, da je bil prosti preudarek v obravnavanem primeru uporabljen na način, ki ustreza namenu za katerega je določen. Sodišče je odločilo, da je bila izpodbijana odločitev pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.
Pripravila: Vanja Novak
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.