Najpomembnejša novost novega Zakona o preprečevaju zamud pri plačilih (ZPreZP-1) je vsekakor izvršnica - listina, ki vsebuje izjavo dolžnika, s katero se zaveže plačati z izvršnico določen denarni znesek (37. člen). Izvršnica je instrument zavarovanja in za upnika predstavlja koristno novost, saj je glede na zavezo dolžnika še strožja od menične zaveze: dolžnik namreč soglaša, da lahko upnik zahteva izpolnitev vseh obveznosti iz izvršnice v breme denarnih sredstev, ki se vodijo na kateremkoli dolžnikovem računu, odprtem pri organizaciji za plačilni promet ter hkrati onemogoča dolžniku razpolaganje s sredstvi v navedeni višini, dokler izvršnica ni plačana.
Izvršnica ima naravo izvršilnega naslova (38. člen), kar pomeni, da lahko upnik v primeru, da ni poplačan iz naslova izvršnice zaradi nezadostnih sredstev v dolžnikovih bankah, v izvršilnem postopku zahteva poplačilo tudi iz ostalega premoženja dolžnika.
Da je izvršnica veljavna, mora vsebovati vse z zakonom določene sestavine, ki so poleg navedbe, da gre za izvršnico, še navedba dolžnikovih in upnikovih podatkov, natančno opredeljeno dolžnikovo obveznost, datum dospelosti, kraj datum izvršnice, podatke o pravnem temelju za izvršnico ter notarsko ali upravno overjen podpis dolžnika (39. člen). Nepopolna izvršnica nima pravnega učinka in jo banka vrne upniku. Kako bodo upniki določali višino obveznosti, sploh za zavarovanje dolgoročnih pogodb, katerih vrednost ni v naprej znana, ter način določitve datuma dospelosti pri dolgoročnih pogodbah, bo pokazala praksa.
Zahteva po plačilu izvršnice zastara v treh letih (41. člen), upnik pa jo v plačilo poda enemu izmed dolžnikovih ponudnikov plačilnih storitev. Upnik pri tem prosto odloča za poplačilo v nižjem znesku kakor se glasi izvršnica, pri čemer se šteje, da upnik zahteva celoten znesek zapisan na izvršnici, če izrecno ne zahteva izplačila nižjega zneska. Če je z izvršitvijo zahteve plačana celotna obveznost iz izvršnice, ponudnik plačilnih storitev vrne izvršnico dolžniku, če pa je bil poplačan le del obveznosti, se to zaznamuje na izvršnici in vrne upniku (52. člen).
Po opravljenih formalnostih (banka preveril, ali je obveznost dospela, ali je izvršnica popolna ipd.) ponudnik plačilnih storitev poravna izvršnico bodisi iz denarnih sredstev na računu dolžnika, lahko pa tudi z drugih dolžnikovih računov, depozitov ali varčevanj, če dolžnik s temi sredstvi lahko razpolaga (47. člen). Ponudnik plačilnih storitev mora o upnikovi odredbi obvestiti dolžnika. 51. člen zakona določa, da če na dolžnikovem računu v trenutku, ko upnik ponudniku plačilnih storitev predloži izvršnico, ni denarnih sredstev, ponudnik plačilnih storitev v evidencah preveri, ali ima dolžnik odprte račune tudi pri drugih ponudnikih plačilnih storitev in jim posreduje izvršnico.
Lani vpeljana novost obveznega večstranskega pobota, ki pomeni dolžnost, da dolžniki, ki ne poravnajo svoje dospele denarne obveznosti v pogodbenem ali zakonskem roku, svoje obveznosti prijavijo v sistem večstranskega pobota, se dopolnjuje z določitvijo minimalnega zneska. V obvezni pobot se morajo tako vpisovati obveznosti, ki presegajo 250,00 EUR, saj manjši zneski pomenijo zgolj administrativno obremenitev naslovnikov, dejansko pa znatneje ne prispevajo k plačili disciplini.
Za razliko od starega ZPreZP, ki je določal, da začnejo plačilni roki teči z dnem dobave blaga ali izvedbe storitve, je novi zakon uvedel štetje plačilnih rokov od dneva prejema računa (9. in 10. člen). Vprašanja, kako bodo podjetja ugotovila, na kateri dan je dolžnik prejel račun in posledično, od katerega dne dalje je v zamudi, zakon ne ureja, določa pa subsidiarna pravila za določitev pričetka teka plačilnega roka, ki se uporabijo, če je dan prejema računa sporen, če je račun bil prejet pred dnem dobave blaga ali oprave storitve oziroma če je bil dogovorjen rok za pregled.
Pripravila: mag. Jasmina Cigrovski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.