Upravno sodišče RS je pred tem zadevo vrnilo carinskemu uradu v ponovni postopek, ker je ugotovilo, da je v obravnavanem primeru na obrazcu za povračilo DDV manjkal podpis tožnika, da je znesek DDV tudi prejel, ob takem dejanskem stanju pa upravni organ dokaznega bremena ne bi smel v celoti zvrniti na stranko v postopku, ob tem, da je ta ves čas postopka zanikala vpletenost v dogodek. S strani upravnega organa prve stopnje bi morale biti opravljene še dodatne poizvedbe in izvedeni dokazi, ki bi nedvomno kazali na to, da je tožnik sporno blago vnesel na območje Skupnosti.
Prvostopenjski organ je postopek obračuna uvoznih dajatev začel po uradni dolžnosti na podlagi dopisa hrvaških carinskih organov, ki mu je bil priložen obrazec "Zahtjev za povrat poreza na dodanu vrijednost" in ugotovil, da je tožnik ročno uro znamke Zenith v vrednosti 48.600,00 HRK kupil v trgovini v Republiki Hrvaški in jo nato iznesel iz države, saj je zahteval izplačilo davka na dodano vrednost v višini 8.763,93 HRK na podlagi predloženega obrazca PDV-P, potrjenega s strani hrvaških carinskih organov. Pravno podlago za pridobitev dokumentacije so predstavljale določbe Protokola 5 o medsebojni pomoči med upravnimi organi v carinskih zadevah Sporazuma o trgovini in trgovinskih zadevah med Evropsko skupnostjo na eni strani in Republiko Hrvaško na drugi strani (UL L 26/2005 z dne 28. 1. 2005), ki predvideva posredovanje kopij dokumentov. Da so hrvaški carinski organi obrazec potrdili, je moral kršitelj blago ob izstopu iz Republike Hrvaške predložiti, ni pa ob vnosu v Republiko Slovenijo ure predložil našemu carinskemu organu in vložil carinske deklaracije zanjo in zato niso bile obračunane uvozne dajatve v znesku 1.121,93 EUR. Tožnik je v postopku zanikal nakup sporne ure in zatrjeval zlorabo osebnih podatkov.
Glede na napotilo upravnega sodišča v sodbi U 2197/2008 je prvostopenjski organ pri hrvaških organih pridobil podatke o izplačilu DDV tožniku (kopija obrazca PDV-P) s tožnikovim podpisom. Za vse listine je pridobil prevode ter z njimi tudi seznanil tožnika, ki pa je predlagal postavitev izvedenca grafološke stroke, ki bi potrdil, da podpis na listini ni njegov. Prvostopenjski organ je zaradi ekonomičnosti in smotrnosti postopka zavrnil navedeni predlog tožnika, ugotovil pa je tudi, da ta ni prijavil kraje potne listine, torej je bil prav on tisti, ki se je ob predložitvi blaga in potrditvi obrazca PDV s potnim listom izkazal kot verodostojna oseba na carini. Nezakonit vnos sporne ure je bil tako izkazan in carinski dolg pravilno odmerjen.
Enako je menil pritožbeni organ, ki pa je vseeno prvostopenjskemu dodatno naložil pridobitev uradno overjene listine v zvezi z zadevnim izstopom in tudi uradne podatke o lastništvu prevoznega sredstva, s katerim je bilo sporno blago izneseno iz carinskega območja Hrvaške. Odločil je, da je carinski dolg v konkretnem primeru nastal z nezakonitim vnosom blaga, zavezanega uvoznim dajatvam na carinsko območje Skupnosti.
Da carinski dolg nastane pri uvozu z nezakonitim vnosom blaga, zavezanega uvoznim dajatvam, na carinsko območje Skupnosti, je opredeljeno v točki a) prvega odstavka 202. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913 z dne 12. oktobra 1992 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (v nadaljevanju CZS). Po določbi prvega odstavka 38. člena CZS mora tisti, ki blago vnese na carinsko območje Skupnosti, nemudoma in po potrebi po prometni poti, ki jo določijo carinski organi, in skladno s podrobnostmi, ki jih te določijo, blago prepeljati do carinskega urada, ki ga določijo carinski organi, ali na vsak drug kraj, ki ga določijo ali odobrijo ti organi. Blago, ki ob uporabi citiranega člena CZS prispe na carinski urad ali na vsak drug kraj, ki ga določijo ali odobrijo carinski uradi, mora carini predložiti oseba, ki je to blago vnesla na carinsko območje Skupnosti ali po potrebi oseba, ki po vnosu blaga prevzame prevoz tega blaga. Navedene določbe so pravna podlaga za obveznost potnika, da carinskemu uradu predloži blago, ki ga vnaša v Skupnost in je zavezano plačilu uvoznih dajatev. Tožnik je carinski dolžnik na podlagi 3. odstavka 202. člena CZS.
Po presoji Upravnega sodišča RS je bil zaključek obeh organov, da je tožnik zavezan za plačilo uvoznih dajatev za sporno uro, pravilen, dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno, kršena pa tudi niso bila pravila postopka. Sodišče se je strinjalo tudi z ugotovitvijo obeh organov, da tožnik v postopku ni predložil nobenih dokazov, na podlagi katerih bi bilo utemeljeno sklepanje, da naj bi bil tožnik žrtev zlorabe, zato prvostopenjski organ ni bil dolžan postaviti izvedenca grafološke stroke. Ker je tožnik v postopku ves čas sodeloval ter je bil seznanjen z vsemi ugotovitvami organa v postopku tudi niso bili utemeljeni njegovi ugovori o kršitvi ustavne določbe enakega varstva pravic v postopkih.
Pripravila: Vanja NovakČlanki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
