Družba Oracle razvija in distribuira računalniške programe. Kar v 85% primerov distribuira računalniške programe s prenosom podatkov po internetu po principu odjemalec/strežnik. Tako prenesen program, ki se podeli z licenčno pogodbo, lahko stranka trajno shrani na strežniku, do njega pa lahko dostopa do 25 uporabnikov. Skladno z licenčno pogodbo stranka pridobi časovno neomejeno, neprenosljivo in za interne poslovne namene pridržano pravico do uporabe.
Družba UsedSoft trži rabljene licence za računalniške programe. Za trženje Oraclovih programov pridobi licence za te programe neposredno pri strankah družbe Oracle. Ker naj bi družba s tem ravnanjem posegala v izključno pravico družbe Oracle do trajnega ali začasnega reproduciranja računalniških programov, je slednja pred sodiščem zahtevala prepoved njenega ravnanja. Nemško zvezno vrhovno sodišče, ki je v sporu odločalo na zadnji stopnji, je evropsko sodišče prosilo za razlago Direktive št. 2009/24/ES o pravnem varstvu računalniških programov.
Sodišče je v sodbi C-128/11 najprej opozorilo, da v skladu s 4. členom direktive prva prodaja kopije računalniškega programa v Uniji, ki jo opravi imetnik avtorske pravice ali je opravljena z njegovim dovoljenjem, izčrpa pravico distribuiranja te kopije v Uniji. Načelo izčrpanja pravice distribuiranja se ne uporablja le takrat, kadar imetnik avtorske pravice trži kopije svoje programske opreme na materialnem nosilcu (npr. DVD), ampak tudi, kadar jih trži s prenosom z njegove spletne strani.
Sodišče je prav tako zavrnilo navedbo družbe Oracle, da ne prodajajo kopij računalniških programov, temveč jih brezplačno dajejo na voljo, medtem ko lahko stranke računalniški program uporabljajo le na podlagi sklenjene licenčne pogodbe. Ker predstavljata naložitev kopije računalniškega programa in sklenitev licenčne pogodbe o uporabi v zvezi z njo nedeljivo celoto in ker sam prenos kopije računalniškega programa nima pomena, če je njen imetnik ne more uporabljati, je sodišče odločilo, da je treba ti operaciji obravnavati skupaj. Glede na to je zaključilo, da v primeru, ko da imetnik avtorske pravice stranki na voljo kopijo – materialno ali nematerialno – in hkrati proti plačilu cene sklene licenčno pogodbo, s katero stranki podeli pravico do časovno neomejene uporabe te kopije, to kopijo stranki proda in tako izčrpa svojo izključno pravico distribuiranja. Taka transakcija namreč pomeni prenos lastninske pravice na tej kopiji. Zato kljub temu, da licenčna pogodba prepoveduje nadaljnji prenos, imetnik pravice ne more več nasprotovati nadaljnji prodaji te kopije.
Sodišče dodaja, da se vsak nadaljnji pridobitelj kopije, za katero je pravica imetnika avtorske pravice do distribuiranja izčrpana, šteje za zakonitega pridobitelja. To pomeni, da lahko v svoj računalnik naloži kopijo, ki mu jo je prodal prvi pridobitelj, takšno naložitev pa je treba šteti za potrebno reproduciranje računalniškega programa, ki zakonitemu pridobitelju omogoča uporabo tega programa v skladu z njegovim namenom.
Pripravila: mag. Jasmina Cigrovski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
