Primanjkljaj naj bi tožena stranka povzročila tako, da je že izdane račune in prejeta plačila po računih stornirala, denar pa naj bi si protipravno prisvojila. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala objektivno odgovornost tožene stranke, ki je bila zaposlena kot poslovodja.
Ker je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala protipravnega ravnanja tožene stranke, vzročne zveze med njenim protipravnim ravnanjem in inventurnim primanjkljajem ter izključilo njeno objektivno odgovornost, je zavrnilo zahtevek, tožeča stranka pa se je pritožila zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pri tem je tožeča stranka izpostavila enako ravnanje delavke v drugi trgovini tožeče stranke, ki je bila za tako ravnanje pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja. Poudarila je izpovedbo priče, ki je pojasnjevala dejansko stanje ter zanikala, da bi sama prirejala storno račune, kot ji je bilo v postopku očitano.
Pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ni sledilo, saj je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere je pavšalno opozarjala pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Zaključilo je, da tožena stranka za nastalo škodo (inventurni primanjkljaj) ni objektivno odgovorna zgolj zaradi opravljanja dela in odgovornosti na delovnem mestu poslovodje.
Podlaga za odgovornost glede povzročene škode je določena v 131. členu Obligacijskega zakonika (OZ), ki pravi, da je tisti, ki povzroči drugemu škodo, le-to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Ker je za našo ureditev splošne odškodninske odgovornosti značilen sodoben pristop, predmetni člen določa krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom. Oškodovanec mora zatrjevati in dokazati obstoj prvih treh predpostavk - protipravnost, vzročno zvezo in škodo, odgovorna oseba pa se lahko te odškodninske odgovornosti razbremeni, če dokaže, da četrta predpostavka ni podana, torej, da za nastalo škodo ni kriva. Krivda pa je podana, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti (135. člen OZ).
Odškodninska odgovornost delavca po 182. členu ZDR pa nastopi le za škodo, ki jo ta povzroči namenoma ali iz hude malomarnosti, ne pa za blažje stopnje krivde. Podlage za odgovornost po 131. členu OZ za odškodninsko odgovornost iz delovnih razmerij ne veljajo, ne velja pa niti pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu. V konkretnem primeru bi torej moral delodajalec v postopku dokazati vse štiri elemente odškodninske odgovornosti, torej bi moral dokazati, da je do inventurnega manjka prišlo zaradi nedopustnega ravnanja toženke, ki ga je storila bodisi namenoma, bodisi iz hude malomarnosti.
Pritožbeno sodišče je obrazložilo, da je tožeča stranka zmotno tudi menila, da je toženka za nastalo škodo odgovorna objektivno, neodvisno od svoje krivde, zgolj zato, ker je bila zaposlena na delovnem mestu poslovodje v trgovini, v kateri je prišlo do inventurnega primanjkljaja. 182. člen ZDR, ki določa, da delavec za škodo odgovarja po načelu krivdne odgovornosti, ne daje podlage za zaključek, da bi bila toženka odgovorna za škodo tudi po načelu objektivne odgovornosti, torej že samo zato, ker je opravljala delo poslovodje. Odgovarjala bi lahko le krivdno, če bi bila škoda oziroma primanjkljaj posledica njenega naklepnega ali hudo malomarnega ravnanja, česar pa tožeča stranka ni dokazala.
Sodišče prve stopnje je na podlagi preglednice in izpovedbe priče ugotovilo, da inventurni primanjkljaj v delnem znesku ni posledica zatrjevanih storno računov, temveč običajen inventurni primanjkljaj. Ker tožeča stranka glede tega dela zahtevka toženki ni očitala nobenega protipravnega ravnanja, podana pa tudi ni bila objektivna odgovornost toženke, je sodišče prve stopnje zahtevek v tej višini zavrnilo. V zvezi z zahtevkom za drugi del zneska je sodišče zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da bi bile listine po vsebini dejansko storno računi, ki naj bi bili izdani v obravnavani trgovini, tudi če bi bile, pa tožeča stranka tudi ni dokazala, da je bila prav toženka tista, ki je navedene stornacije napravila. Tudi pritožbeno sodišče se je strinjalo z ugotovitvijo, da delo v trgovini ni bilo organizirano tako, da bi se morala vsaka prodajalka posebej prijaviti v blagajno s svojim imenom. Ugotavljanje višine inventurnega primanjkljaja in dejstvo, da je bila tožena stranka v spornem obdobju poslovodja, še ne zadostuje za zaključek, da je tožena stranka za to škodo tudi odgovorna, zato je sodišče prve stopnje zahtevek tožeče stranke utemeljeno zavrnilo.
Pripravila: Vanja Novak
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.