Sodišče prve stopnje je na podlagi dokazov obsojenega in dva soobsojena spoznalo za krive kaznivega dejanja ropa po prvem in drugem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), za katerega je obsojenemu izreklo kazen pet let zapora ter odločilo, da so vsi trije obsojenci dolžni solidarno plačati premoženjskopravni zahtevek z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je pritožbi enega od soobsojencev delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v pravni opredelitvi in kazenski sankciji spremenilo tako, da je njemu očitano kaznivo dejanje pravno opredelilo kot pomoč pri storitvi kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 206. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1, za katero mu je določilo kazen tri leta zapora, mu preklicalo prejšnjo pogojno obsodbo in mu izreklo enotno kazen tri leta in dva meseca zapora (53. člen KZ-1), v preostalem delu pa je pritožbo tega soobsojenca ter ostale pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
V vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sodbi obeh sodišč, je bilo očitano, da se sodba opira na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z Ustavo RS določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi takih nedovoljenih dokazov. Zato bi sodišče po teoriji sadežev zastrupljenega drevesa moralo izločiti dokaze, ki izvirajo iz nezakonito opravljenega pregleda, v skladu z drugim odstavkom 18. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zaradi navedenih razlogov naj bi vrhovno sodišče zahtevi ugodilo in sodbi spremenilo tako, da bi obsojenca oprostilo krivde oz. podrejeno, zadevo vrnilo v ponovno sojenje na prvo ali drugo stopnjo sodišča pred spremenjeni senat. Po trditvah obrambe so okoliščine ob zaustavitvi kombi vozila nudile podlago za sklep, da je voznik pri kaznivem dejanju ropa sodeloval ter bi ga bilo treba obravnavati kot osumljenca in v skladu z določbami 214. člena ZKP opraviti preiskavo vozila, ne pa pregled v smislu drugega odstavka 148. člena ZKP.
Na podlagi zadnjega člena mora policija ukreniti potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se storilec ali udeleženec ne skrije ali ne pobegne, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Za izvršitev navedenih nalog sme policija opraviti tudi potreben pregled prevoznih sredstev, potnikov in prtljage. Ker gre za dejanja odkrivanja v predkazenskem postopku, se za začetek zahteva nižja stopnja suma in sicer zadostujejo že razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje.
Zagovornik obsojenega pa je zatrjeval, da je šlo v konkretnem primeru za utemeljen sum, zaradi česar bi moral biti uporabljena določila ZKP o hišni in osebni preiskavi, ki se smiselno uporabljajo tudi za preiskavo skritih prostorov prevoznih sredstev. 215. člen ZKP določa pogoje in način oprave preiskave, ki pa v konkretnem primeru ni bil uporabljen, zato naj bi bil pregled prevoznega sredstva nezakonit in posledično tudi dokazi pridobljeni nezakonito.
Vrhovno sodišče v zavrnitvi zahteve za varstvo zakonitosti obrazlaga, da je med policijskim pregledom vozila in preiskavo po določbah 214. do 219.a člena ZKP, razlika predvsem v stopnji oziroma intenziteti pregleda oz. preiskave vozila. Policija v okviru svojih pooblastil opravi pregled s čutili vida, sluha in otipa vseh prostorov prevoznega sredstva in stvari v njem, razen zaprtih in skritih, za katere bi bilo potrebno uporabiti posebna tehnična sredstva ali metode (npr. razstavljanje, rezanje, lomljenje itd). Šele v takem primeru gre za preiskavo, ki pomeni globlji poseg v zasebnost posameznika in se sme opraviti le pod zakonsko določenimi pogoji. Tudi v sodbi I Ips 289/2006 je bilo obrazloženo, da policija s pregledom prtljažnika avtomobila ni presegla svojih pooblastil iz drugega odstavka 148. člena ZKP.
Sodišči sta v sodbah navedli razloge za svoje stališče, da v trenutku zaustavitve kombi vozila niso bili izpolnjeni zakonski pogoji, da bi policisti voznika obravnavali kot osumljenca, saj niso bili podani utemeljeni razlogi za sum, da je sodeloval v kakršnikoli obliki udeležbe pri storitvi kaznivega dejanja. Sodišči sta izpovedbe policistov in kriminalistov ocenili kot prepričljive ter skladne z ostalimi podatki v spisu, razlogom, da policija voznika utemeljeno ni obravnavala kot osumljenca, pa tudi ni bilo kaj dodati.
Zahteva za varstvo zakonitosti je s strani sodišča zavrnjena kot neutemeljena, če se ugotovi, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi ali če je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zatrjevana nezakonitost v konkretnem primeru ni bila utemeljena, s tem pa tudi ne zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.
Pripravila: Vanja Novak
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.