V zadevi Pdp 49/2011 je bilo med pravdnima strankama sporno ali elektronska sporočila, shranjena v obliki datotek na trdem disku računalnika, uživajo ustavno varstvo po predmetnem členu. Sicer je pred sodiščem prve stopnje tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) zahtevala od tožene stranke plačilo določenega zneska, ker je zaposlene pri tožeči stranki nagovarjala k prestopu k svojemu novemu delodajalcu, ki predstavlja neposredno konkurenco, čeprav se je pred tem z izjavo zavezala, da v primeru prenehanja delovnega razmerja ne bo povabila s seboj nobenega sodelavca in vključno v roku enega leta z njim ne bo delala pri kateremkoli drugem podjetju. Škoda naj bi tožeči stranki nastala tudi zaradi dviga plač delavcem, ki so ostali v delovnem razmerju pri njej ter plačila storitev agenciji za iskanje novih kadrov.
Tožeča stranka je navedeno nameravala dokazovati z branjem elektronskih sporočil tožene stranke, ki so bila shranjena na trdem disku, vendar je prvostopenjsko sodišče zavrnilo dokazni predlog, saj so bile po mnenju sodišča te listine pridobljene na nezakonit način, glede na ustavno zagotovljeno pravico do tajnosti pisem in drugih občil. Pri tem se je sklicevalo tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 606/2008, kjer je vrhovno sodišče obrazložilo, da je svoboda komuniciranja varovana tako, da se brez posameznikove privolitve nihče ne seznani z vsebino sporočila, ki ga posreduje prek kateregakoli sredstva, ki omogoča izmenjavo oz. posredovanje informacij, varuje pa tudi interese posameznika, da svobodno odloča o tem, komu, v kakšnem obsegu, na kakšen način in pod kakšnimi pogoji bo posredoval določeno sporočilo.
Tožena stranka namreč v obravnavani zadevi Pdp 49/2011 ni dala soglasja za vpogled, branje in izpis njenih privatnih elektronskih sporočil. Tožbeni zahtevek je bil s strani prvostopenjskega sodišča zavrnjen v celoti, ker tožeči stranki ni nastala škoda, zaradi nagovarjanja tožene stranke, čeprav je bilo le-to res v nasprotju z njeno izjavo. V skladu s 131. členom Obligacijskega zakonika (OZ) so temeljni elementi odškodninske odgovornosti; nastanek škode, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter krivda, pri čemer mora delodajalec delavcu dokazati naklep ali hudo malomarnost, saj je dokazno breme na delodajalcu. V konkretnem primeru se tisti delavci, ki jih je k temu tožena stranka nagovarjala, sploh niso odločili prestopiti h konkurenčnemu podjetju, drugi pa so odšli h konkurenčnemu podjetju zaradi drugih okoliščin, ne pa nagovarjanja, kar je sodišče ugotovilo na podlagi njihovih pisnih izjav.
Tožeča stranka je v pritožbi pred drugostopenjskim sodiščem zatrjevala, da niso bile upoštevane okoliščine pridobitve spornih sporočil. Glede sodbe VS RS opozarja, da so bili v tistem primeru podatki pridobljeni z namenom kontroliranja uslužbencev, v tej zadevi pa ne, sporočila pa so bila shranjena na trdem disku in ne le v elektronskem poštnem predalu med različnimi službenimi dokumenti na prenosnem računalniku. Taka sporočila in datoteke je bilo po tožničinem mnenju mogoče enačiti s pismi in listinami v fizični obliki na službeni mizi, ki jih delavec ob prenehanju delovnega razmerja preda delodajalcu v nadaljnjo uporabo. Tožena stranka naj bi sporočila prostovoljno pustila na računalniku in se s tem odpovedala utemeljenemu pričakovanju varstva komunikacijske zasebnosti. Tožeča stranka se je z njimi seznanila tudi več kot pol leta po prenehanju delovnega razmerja tožene stranke pri njej, zato naj ne bi šlo za nadzor računalnika in njegove vsebine.
Drugostopenjsko sodišče je odločilo, da pritožba tožeče stranke ni utemeljena, sodišče prve stopnje pa je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem je poudarilo pravilnost odločitve tega sodišča glede zavrnitve dokaznega predloga za branje elektronskih sporočil in overjenih prevodov, saj se ustavno zagotovljena tajnost pisem in drugih občil nanaša tudi na elektronska sporočila, shranjena v obliki datotek na trdem disku računalnika. Obrazložilo je, da ni mogoče šteti, da bi se toženec s tem, ko naj bi elektronska sporočila shranil na trdem disku, s konkludentnim ravnanjem odpovedal pravici do zasebnosti, ker je bil dostop do teh datotek mogoč brez posebnega gesla. Le v kolikor bi toženec podal izrecno soglasje, da tožena stranka lahko uporabi te datoteke, bi jih bilo dopustno upoštevati kot dokaz v pravdnem postopku.
Tožeča stranka ni dokazala, da bi delavci odšli od tožene stranke zaradi ravnanja toženca, zato je bil pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana vzročna zveza med zatrjevanim tožnikovim ravnanjem in škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi dviga plač delavcem, ki so ostali v delovnem razmerju pri toženi stranki. Iz istega razloga toženec ne more biti odškodninsko odgovoren za škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala s tem, ko je za zaposlitev novih delavcev angažirala in plačala kadrovsko agencijo. Ker v tožnikovem ravnanju niso podani elementi civilnega odškodninskega delikta, niti ni bistveno, da bi lahko tožeča stranka delavce zaposlila s pomočjo zavoda za zaposlovanje, pri čemer ji ne bi nastali stroški.
Pripravila: Vanja Novak
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
