Splošno sodišče je v zadevi T-111/08 ugotavljalo ali je MasterCard - mednarodna plačilna organizacija, ki jo zastopajo holdinška družba MasterCard, Inc. ter njeni odvisni družbi MasterCard International, Inc. in MasterCard Europe, z uvedbo nadomestnih medfranšiznih provizij v zvezi s komercialnimi karticami, kršil konkurenčno pravo skupnosti.
Evropska komisija je v upravnem postopku ugotovila, da se dogovor skupine MasterCard šteje za sklep podjetniškega združenja v smislu 81. člena PES. Dogovor, ki je opredeljeval medfranšizne provizije, ki ustrezajo delu cene transakcije, ki ga obdrži banka izdajateljica kartice, stroški provizije pa se prevalijo na trgovce v splošnejšem okviru izdatkov, ki jim jih za uporabo plačilnih kartic zaračuna finančna institucija, ki upravlja njihove transakcije, je imel na upoštevnem trgu (Evropskem gospodarskem prostoru) v primeru, ko ni bil dvostransko določen oziroma kolektivno dogovorjen, omejevalne učinke na konkurenco. Ker naj bi po mnenju Komisije medfranšizne provizije povzročile določitev najnižje ravni stroškov, ki se zaračunajo trgovcem, in so kot take pomenile omejevanje cenovne konkurence v škodo trgovcev, je oglobila MasterCard z globo v višini 3,5 % dnevnega konsolidiranega svetovnega prometa.
MasterCard je s tožbo zahteval ugotovitev ničnosti odločbe Komisije, in sicer zaradi napak pri analizi učinkov provizije na konkurenco, glede preučitve trga proizvodov, zaradi napačne opredelitve provizije kot sklepa podjetniškega združenja, in zaradi postopkovnih napak v upravnem postopku in napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Po preučitvi zadeve je Splošno sodišče tožbo zavrnilo in odločbo Komisije potrdilo.
Sodišče je najprej ugotavljalo, ali večstranske medfranšizne provizije pomenijo omejevanje konkurence. Ugotovilo je, da provizije pomenijo nadomestni način poravnave transakcij in niso objektivno nujne za delovanje plačilnega sistema MasterCard. Ugotovilo je tudi, da brez teh provizij banke ne bi prenehale z izdajanjem kartic MasterCard oziroma ne bi spremenile pogojev njihovega izdajanja. Sodišče je tako sprejelo analizo učinkov provizije na konkurenco, ki jo je pripravila Komisija ter s tem potrdilo, da bi prez teh provizij trgovci lahko izvajali večji konkurenčni pritisk na višino stroškov, ki se jim zaračunavajo za uporabo plačilnih kartic.
Sodišče je prav tako potrdilo pravilnost Komisije pri opredeljevanju trga proizvodov, ki ga je določila na podlagi zahtevne ekonomske analize in ob upoštevanju ustaljene sodne prakse, ki določa, da so to vsi proizvodi, ki lahko glede na svoje značilnosti zadovoljijo stalne potrebe in so slabo zamenljivi z drugimi proizvodi.
Tudi opredelitev provizij kot sklepov podjetniškega združenja je sodišče sprejelo za pravilno, saj je MasterCard kljub kotiranju na borzi ostala institucionalna oblika usklajevanja ravnanja udeleženih finančnih institucij. Tako so bile banke še naprej skupaj pristojne za odločanje o bistvenih vidikih delovanja plačilne organizacije MasterCard, tako na nacionalni kot na evropski ravni, hkrati pa so imele plačilna organizacija MasterCard in finančne institucije skupen interes za določanje provizij na visoki ravni.
Sodišče je zavrnilo tudi druge očitke tožnikov, vključno z očitkom nezadostne obrazložitve periodične kazni. Po Uredbi št. 1/2003 se namreč kazni takšne vrste lahko naložijo podjetniškim združenjem z namenom doseganja ciljev – prenehanje kršitve konkurenčne zakonodaje – pri čemer je Komisija uporabila najmanj omejujoč in najmanj neugoden ukrep.
Pripravila: mag. Jasmina Cigrovski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
