Tehtnica se je prevesila. Enajst let trajajoče, enkrat bolj drugič manj strokovne razprave o tem ali je negativna stimulacija dopustna in zakonita, so dobile še trdnejše temelje v sodni praksi. Oddelek za individualne in kolektivne spore na Višjem delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani je 6.5.2011 izdal odločbo na izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, s katero je potrdilo, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da je negativna stimulacija dopustna in zakonita.
Jedro sodbe se glasi:
»Tožnik v vtoževanem obdobju ni dosegel pričakovanih rezultatov dela glede na postavljene plane, nedoseganje pričakovanih rezultatov glede na postavljene plane pa je bilo po ureditvi v splošnih aktih tožene stranke podlaga za obračun negativne stimulacije (destimulacijo) in s tem za ustrezne odbitke od osnovne plače. Tak način obračunavanja plač ni niti protizakonit niti nedopusten, destimulacija je bila obračunana pravilno in v skladu s pravilnikom, tako da tožbeni zahtevek za vrnitev odbitkov od plače ni utemeljen.«
Socialni partnerji so pred dvanajstimi leti v Dogovoru o politiki plač za obdobje 1999 – 2001 (Ur. l. RS, št. 22/1999) zapisali, da je potrebna revizija kolektivnih pogodb v tistem delu, ki opredeljuje plače. Razloga sta bila dva: neustrezen razkorak med višino izhodiščnih plač in minimalno plačo ter obvezna relativna razmerja (količniki) med tarifnimi razredi.
Komisija za plačno politiko pri Združenju delodajalcev Slovenije (sledi: Komisija) pa je poudarjala, da zgolj spreminjanje višine izhodiščnih plač in količnikov ne bo prineslo želenih rezultatov pač pa da je v zasebnem sektorju potrebno razmišljati o povsem novem konceptu, o vsebinsko novem plačnem modelu, ki bo delavce spodbujal h kvalitetnejšemu delu, modelu, ki bo zagotavljal, da bo plača delavca odvisna od njegovih doseženih rezultatov.
Komisija je svoja prva načelna spoznanja in usmeritve objavila v priročniku Metodologija plačnega modela za gospodarske družbe - (predlog) s komentarjem, ki je izšel marca 2002 pri Združenju delodajalcev Slovenije.
Z objavo Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) leta 2003 je bilo dano novo, izjemno pomembno izhodišče za oblikovanje plačnega modela. Prvi odstavek 127. člena, ki se glasi:
»Osnovna plača se določi upoštevaje zahtevnost dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi.«, sporoča, da se z osnovno plačo ovrednoti delovno mesto. Po tej definiciji osnovna plača ni (več) odvisna od delavca oziroma njegovega rezultata dela, temveč zgolj od zahtevnosti delovnega mesta. Rezultati, ki jih delavec dosega na delovnem mestu pa se v celoti ovrednotijo v t.i. gibljivem delu plače. Zakon o delovnem razmerju ta del plače poimenuje del plače za delovno uspešnost (2. odstavek 126. člena).
Plačni model se je v Komisiji s pomočjo praktičnih izkušenj delodajalcev in njihovih pobud vsebinsko »izčiščeval« nadaljnja štiri leta. V priročniku, izdanem na Združenju delodajalcev Slovenije leta 2007 z naslovom Predlog plačnega modela Združenja delodajalcev Slovenije, je bil predlagani plačni model zapisan v obliki členov, njegova vsebina je bila podrobno pojasnjena in dan je bil namigi kako to vsebino izpogajati v kolektivnih pogodbah dejavnosti in pri delodajalcu.
Združenje delodajalcev Slovenije je na predlagani plačni model ponovno opozorilo javnost s projektom "Nagrajevanje v podjetju", ki ga je delno financiral Evropski socialni sklad in je potekal dve leti, od julija 2009 do junija 2011 pod geslom »Delo in plačilo – z roko v roki«. Osnovni namen projekta je bil socialnim partnerjem (sindikatom in delodajalcem), ki sklepajo kolektivne pogodbe dejavnosti in tistim, ki se ukvarjajo s plačilom za delo pri delodajalcih čim bolj približati predlagano vsebino plačnega modela, osvetliti prednosti pred modeli po katerih je, če poenostavimo, plača odvisna zgolj od odstotkov rasti najnižjih osnovnih plač, dogovorjenih po kolektivnih pogajanjih dejavnosti. Skozi številne delavnice, okrogle mize, konference in druge oblike dela se je zaznala naklonjenost predlogu. Večina sindikatov in celo nekateri delodajalci pa so dvomili v zakonitost negativne delovne uspešnosti.
Pravzaprav je v javnosti predlog plačnega modela bolj kot po tem, da se z osnovno plačo ovrednoti delovno mesto, prepoznaven po t.i. negativni stimulaciji. Ta je v javnosti sprožala različne odzive. O njej se je tudi največ razpravljalo in največ pisalo. Pogosto se je ugibalo ali je sploh mogoče delavca, ki ni dosegel predvidenih rezultatov dela, oceniti negativno in mu posledično na plačilno listo zapisati negativni znesek, ki se torej odšteje od vseh ostalih pozitivnih zneskov, ki sestavljajo plačo.
Naj še enkrat pojasnimo upravičenost negativnega zneska.
Eden od ciljev predloga plačnega modela je pravilno ovrednotiti rezultate, ki jih delavec doseže na delovnem mestu. Če pogledamo delovno uspešnost s tega zornega kota in ponovimo:
- da je z osnovno plačo ovrednotena le zahtevnost delovnega mesta
- kar pomeni, da delavci na istem delovnem mestu prejmejo enako osnovno plačo ne glede na njihov rezultat dela (ne glede na to ali je delo, ki je predvideno na delovnem mestu opravil ali ne)
- je povsem logično, da je dosežene rezultate dela potrebno celovito ovrednotiti v elementu plače, ki ga Zakon o delovnih razmerjih in kolektivne pogodbe dejavnosti poimenujejo »del plače za delovno uspešnost«.
- In ker delavci lahko rezultate, ki se na delovnem mestu pričakujejo presežejo, jih dosežejo ali pa ne dosežejo, je na plačilni listi v polju »del plače za delovno uspešnost« pozitivni znesek, zneska ni ali pa negativni znesek.
- Če se neopravljeno delo (nedosežen rezultat) ne bi ovrednotilo z negativnim zneskom, bi bila plača delavca, ki dela ni opravil enaka plači delavca, ki predpisanega dela ni opravil.
- Tak način plačila delavce zagotovo ne bi spodbujal h kreativnejšemu delu. Da je temu res tako, potrjuje minimalna plača, ki jo delavci prejmejo, če delo opravijo ali ne, če delajo v zahtevnih delovnih pogojih ali ne, če delajo v neobičajnem delovnem času ali ne, če imajo dolgoletne delovne izkušnje ali ne.
Sindikati namesto negativne stimulacije ponujajo odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ta alternativna ponudba priča o napačnem razumevanju namena negativne delovne stimulacije. Ne gre za to, da bi morali delavca, ki ni dosegel rezultatov, ki se pričakujejo na delovnem mestu, kaznovati, torej ga odpustiti, ampak gre zgolj za to, da se delavcu pravilno plača delo, ki je bilo opravljeno oziroma, da se plačajo rezultati, ki jih je dosegel. Z drugimi besedami povedano, da je plača sorazmerna rezultatom dela.
Menimo, da je s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča RS Pdp 130/2011 dvom o možnosti uveljavljanja negativne delovne uspešnosti odpravljen. Namenoma smo zapisali »menimo«, kajti ne razpolagamo s podatkom ali je ta sodba pravnomočna ali ji je morebiti sledila revizija postopka.
Višje delovno in socialno sodišče je ugotovilo, citiram:
»da je tožena stranka (delodajalec) v svojih splošnih aktih, to je v Pravilniku o plačah in drugih prejemkih delavcev ter Merilih za ugotavljanje delovne uspešnosti po oddelkih imela podlago za obračun plač tako, da je bila višina plače odvisna od doseženega učinka delavca pri delu. V spornem obdobju za toženo stranko ni veljala nobena kolektivna pogodba, ki bi vsebovala omejitve oziroma pravila o ustreznosti meril za merjenje delovnih rezultatov v odvisnosti od tega, koliko delavcev norme (plane)dosega ali ne.
Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, zlasti na podlagi obsežne dokumentacije, pa tudi na podlagi drugih izvedenih dokazov, da tožnik v vtoževanem obdobju glede na število in vrednost sklenjenih poslov ni dosegel pričakovanih rezultatov dela glede na postavljene plane, ter da je drugi delavec, ki je opravljal enako delo , plan dosegal in celo presegal. Na tej podlagi je pravilno sklepalo, da to dejstvo kaže na to, da so bili plani ustrezno postavljeni, tako da so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.
Nedoseganje predvidenih rezultatov glede na postavljene plane pa je bilo glede na ureditev v splošnih aktih tožene stranke, zlasti na določbo 14. člena v Pravilnika o plačah in drugih prejemkih podlaga za obračun procenta negativne stimulacije (destimulacijo) in s tem za ustrezne odbitke od osnovne plače. Tak način obračunavanja plač tudi po oceni pritožbenega sodišča ni niti protizakonit niti nedopusten, kot meni tožnik,. Poleg tega pa tudi ni dokazano, da bi bili postavljeni plani neustrezni in tako visoko postavljeni, da jih objektivno ne bi bilo mogoče dosegati. Destimulacija pa je bila obračunana pravilno in v skladu s pravilnikom (kumulativno obračunavanje, glede na dosežene rezultate plana v koledarskem letu, upoštevajoč mesečne plane in doseganje mesečnih planov).
Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek za vrnitev odbitkov od plače iz tega naslova zavrnilo, pravilna in zakonita.«
Nekatere kolektivne pogodbe dejavnosti so predlogu plačnega modela sledile v celoti, druge so iz modela povzele posamezne ideje, najpogosteje so se zaradi negotovosti v zakonitost negativne delovne stimulacije le tej odpovedale.
Na osnovi te sodbe je pričakovati, da se bodo socialni partnerji pogumneje odločali za predlagani plačni model. Največ podatkov o vsebini modela je mogoče prebrati v že citiranem priročniku Predlog plačnega modela ZDS. Podrobnosti o negativni delovni stimulaciji pa so na voljo v letošnji januarski, marčevski in majski številki Delodajalca.
Pripravila: mag. Slavi Pirš, Združenje delodajalcev Slovenije
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
