Po mnenju predlagatelja, naj bi bil tretji odstavek 49. člena KZ v neskladju z 31. členom Ustave Republike Slovenije in s 4. členom Protokola št. 7 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Določba 31. člena Ustave določa, da sodišče ne sme o obtožbi zoper isto osebo za kaznivo dejanje, o katerem že obstaja pravnomočna sodna odločba znova meritorno odločati oziroma ne sme iste osebe za isto kaznivo dejanje kaznovati dvakrat. To jamstvo mora biti v temelju zagotovljeno tudi, kadar je zoper posameznika še pred uvedbo kazenskega postopka že tekel prekrškovni postopek in je bil tudi pravnomočno končan.
Če sodišče v zvezi z istim historičnim dejanjem ugotovi, da je šlo v resnici za kaznivo dejanje, ki ima tudi znake prekrška, se mu sankcija, ki jo je prestal oziroma plačal za prekršek, všteje v kazen, izrečeno za kaznivo dejanje. Predlagatelj meni, da je navedeno v nasprotju z načelom ne bis in idem, saj omogoča, da je storilec za isto ravnanje dvakrat kaznovan, ker je ravnanje hkrati opredeljeno kot prekršek in kaznivo dejanje.
Navedel je, da veljavni Zakon o prekrških (ZP-1) določa, da se zoper storilca, ki je bil v kazenskem postopku pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja, ki ima tudi znake prekrška, ne vodi postopek za prekršek in se mu tudi ne izrekajo sankcije za prekršek. Kljub temu pa KZ podobne določbe nima.
Predlagatelj je navedel nekaj primerov sodb Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki obravnavajo navedeno vprašanje. Meni, da iz odločitev ESČP izhaja, da načelo ne bis in idem ni kršeno le takrat, ko je nekdo dvakrat kaznovan, temveč tudi, ko je za isto ravnanje dvakrat obravnavan, ter da je kršeno tudi, če je bila kazen za prekršek všteta v kazen za kaznivo dejanje.
Mnenje Ministrstva za pravosodje je, da navedena določba ni v neskladju z 31. členom Ustave niti s 4. členom Protokola št. 7 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj upoštevata dejstvo, da se lahko nekateri postopki o prekrških pravnomočno zaključijo, preden je podan sum storitve kaznivega dejanja na podlagi istega historičnega dogodka. Če bi se na podlagi na novo odkritih dejastev, ki kažejo na kaznivo djeanje, storilec izognil kaznovanju, ker je bil že sankcioniran za prekršek, bi bilo to predvsem zaradi milejše sankcije v nasprotju z načelom pravičnosti. Torej ne gre za sojenje o isti stvari, temveč za vodenje postopka na podlagi istega historičnega dogodka.
V kazenskem postopku je za obsodbo treba dokazati, da so izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja. Prav zaradi vštevanja sankcije, ki jo je storilec plačal na podlagi pravnomočne odločbe o prekršku, meni ministrstvo, da ne pride do dvojnega kaznovanja, saj je izvršena celotna sankcija iz prekrškovnega postopka in le del sankcije iz kazenskega postopka.
Ustavno sodišče navaja, da Protokol št. 7 k EKČP v prvem odstavku 4. člena zagotavlja pravico, da nisi dvakrat sojen ali kaznovan za isto kaznivo dejanje. Določa, da pravosodni organi iste države ne smejo nikogar ne kazensko preganjati ne kaznovati za kaznivo dejanje, za katero je bil na podlagi zakona in v skladu s kazenskim postopkom te države s pravnomočno sodbo že oproščen ali obsojen. V drugem odstavku istega člena pa dopušča ponovno uvedbo kazenskega postopka (obnovo kazenskega postopka na podlagi zakona in skladno s kazenskim postopkom države), če obstajajo dokazi o novih ali na novo odkritih dejatvih ali če je v prejšnjih postopkih prišlo do bistvene napake.
V skladu s petim odstavkom 15. člena Ustave nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji, torej tudi pravic in svoboščin iz EKČP, ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ta ustava ne priznava ali da jo priznava v manjši meri. S tem Ustava uveljavlja načelo t. i. največjega varstva človekove pravice ali temeljne svoboščine. Sodišče ne sme o obtožbi zoper isto osebo za kaznivo dejanje, o katerem že obstaja pravnomočna sodna odločba (res iudicata), znova meritorno odločati oziroma ne sme iste osebe za isto kaznivo dejanje kaznovati dvakrat. To jamstvo mora biti zagotovljeno tudi, kadar je zoper posameznika še pred uvedbo kazenskega postopka že tekel prekrškovni postopek. Ali bo neko dejanje opredeljeno kot prekršek ali kot kaznivo dejanje je odvisno od zakonodajalca, ki ne sme enakega ravnanja hkrati opredeliti kot kaznivo dejanje in kot prekršek. Pri tem praviloma upoštea ali gre za kršitev predpisa ali že za nastanek posledic za pravno zavarovano dobrino.
Ustavno sodišče poudarja, da sodišče šele, če je prepričano o krivdi obtoženega, izreče obsodilno sodbo in mu izreče kazen, v katero všteje sankcijo, ki jo je prestal oziroma plačal za prekršek. Dejstvo, da je bila sankcija za prekršek, izrečena v prvem postopku, všteta v kazen, izrečeno za kaznivo dejanje v drugem postopku, tudi glede na prakso ESČP, samo po sebi na morebitno ugotovitev kršitve pravice prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari nima vpliva.
Ustavno sodišče zaključuje, da je vprašanje, ali je sodišče v posameznem postopku odločilo v skladu z načelom ne bis in idem, lahko le stvar konkretnega postopka, ne pa stvar ustavnosodne presoje izpodbijane zakonske določbe.
Pripravila: Marija Kremenšek
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
