V obravnavani zadevi je med odmorom ob zamenjavi skupin učencev v razredu 13-letni sin prvega toženca in učenec devetega razreda druge toženke (OŠ), pristopil do še ne 11-letnega tožnika, učenca petega razreda, ga od zadaj prijel in ga vrgel po tleh, tako da je padel na spodvito desno nogo. Pri tem je ta utrpel zlom baze pete stopalnice desne noge. V učilnici ni bilo učiteljice, saj je kot prva zapustila razred, na hodniku pa je nadzor opravljala dežurna učiteljica.
Tožeča stranka je pred sodiščem prve stopnje zahtevala plačilo odškodnine od obeh toženk, zavzemala se je za odgovornost starša učenca, ki je poškodoval tožnika, in za odgovornost osnovne šole, kateri je bil tožnik zaupan v varstvo. Sodišče je zahtevek zavrnilo kot neutemeljen in obrazložilo, da je prvi toženec ustrezno poskrbel za sinovo vzgojo in da mu ni možno očitati krivde za odklonsko vedenje njegovega sina. Po mnenju sodišča je tudi drugi toženki uspelo dokazati, da je opravljala nadzorstvo z dolžno skrbnostjo, saj odsotnost učiteljice ni pomenila kršitve Pravil o hišnem redu za delavce šole, ki prepoveduje zapuščanje učilnice med izvajanjem pouka, ne razteza pa se na čas odmora.
Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Menila je, da je dokazni postopek pokazal vedenjsko problematičnost sina prvega toženca, saj je bil zato že večkrat v šoli kaznovan, neprimerno vedenje pa so izpovedale tudi številne priče. Zatrjevala je tudi objektivno in krivdno odgovornost šole za škodni dogodek po prvem odstavku 144. člena OZ, dolžna skrb glede nadzorstva pa naj bi se nanašala na čas, ko otrok prestopi prag šole, pa dokler šole ne zapusti po končanem pouku.
V I Cp 4505/2008 je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter pritrdilo stališču prvostopenjskega sodišča, da niti prvi toženec niti druga toženka nista odškodninsko odgovorna. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in izkazalo se je, da je revizija delno tudi utemeljena. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 413/2009 tako odločilo, da se sodba sodišča druge stopnje v delu pravnomočne odločitve o zahtevku zoper drugo toženko razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne temu sodišču v novo sojenje.
Revizijsko sodišče je v obrazložitvi pritrdilo revizijskemu naziranju, da se dolžno nadzorstvo šole razteza na čas, ko učenci prestopijo šolski prag, vse do njihovega odhoda domov. Velja namreč temeljno načelo obligacijskega prava neminem laedere (10. člen OZ), ki ga nobeno specialnejše pravilo ne more omejiti ali eliminirati.
Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do domnevne kršitve določbe Pravil oz. ni zavzelo stališča o pomenu dejstva, da je učiteljica zapustila učilnico prva in jo pustila nenadzorovano. Že v zadevi II Ips 484/2008 je vrhovno sodišče zavzelo stališče, da že sama navzočnost učitelja lahko vpliva na vedenje učencev in prepreči njihovo neprimerno obnašanje. Ker sodišče druge stopnje ni ocenjevalo skrbnosti ravnanja učiteljice v skladu z določbo 144. člena OZ, je o tej pomembni okoliščini ostala pritožba neizčrpana, kar je na podlagi drugega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) narekovalo navedeno odločitev revizijskega sodišča. Ni pa uspel revident z zatrjevanjem, da je tožencu mogoče očitati krivdo za ravnanje svojega sina. Na podlagi ugotovitev sodišč nižjih stopenj je tudi revizijsko sodišče prišlo do enakega zaključka, ocenjevalo pa je njegovo prizadevanje dobro vzgojiti svojega sina, ne pa rezultata.
Pripravila: Vanja Novak
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.