Vrhovno sodišče je kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero je obdolženi izpodbijal sklep o podaljšanju pripora ter zahteval, da se le-ta spremeni tako, da se predlog državne tožilke za podaljšanje pripora zavrne in odredi izpustitev obdolženca.
Na podlagi obtožnice, ki jo je vložila skupina državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala, zaradi kaznivega dejanja organiziranja denarnih verig in nedovoljenih iger na srečo (212. člen KZ-1) in kaznivega dejanja hudodelskega združevanja (294. člen KZ-1), je bilo predlagano tudi podaljšanje pripora iz razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti (1. in 3. točka prvega odstavka 201. člena ZKP), temu predlogu pa je sodišče sledilo ter odredilo podaljšanje pripora.
Poglavitni očitek zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora je sicer pravilna ugotovitev obtoženčevega zagovornika, da mu sodišče prve stopnje pred odločanjem ni vročilo predloga državnega tožilstva o podaljšanju pripora zoper obdolženca, kot to določa 205. člen ZKP. Zaradi tega obrambi v skladu z načelom enake obravnave strank v kazenskem postopku ni bilo omogočeno, da se pred odločitvijo sodišča vsebinsko izjavi o predlogu tožilstva. Kljub izkazani kršitvi pravice do obrambe pa Vrhovno sodišče obdolženčevi zahtevi ni ugodilo: zatrjevana kršitev se namreč šteje za relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka (drugi odstavek 371. člena ZKP), zato bi moral obdolženec obrazložiti vpliv procesne kršitve na zakonitost izpodbijane odločbe. Ker tega ni storil in ni navedel nobene okoliščine, ki bi v dejanskem ali pravnem smislu lahko privedla do drugačne odločitve in bi kot taka lahko vplivala na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora, je sodišče očitek zavrnilo kot neutemeljen.
Kot neutemeljen je sodišče zavrnilo tudi očitek glede pomanjkljive obrazložitve izpodbijanih sklepov. Pri podaljšanju pripora po vloženi obtožnici se presoja le, ali so dokazi, ki so bili izvedeni v preiskavi, stopnjo utemeljenega suma ali priporne razloge omajali do te mere, da bi bilo potrebno pripor zoper obdolženca odpraviti. S tem je standard obrazloženosti sklepa o podaljšanju pripora drugačen od tistega, ki velja za odreditev pripora (drugi odstavek 202. člena ZKP). V obravnavani zadevi je utemeljen sum storitve očitanih dejanj že ugotovljen s pravnomočnim sklepom o preiskavi, zato sta morali sodišči presoditi le, ali se je stopnja suma od pravnomočne ugotovitve spremenila. Sodišči sta to presojo opravili ter pojasnili, da utemeljen sum doslej še ni bil omajan in da ga še vedno potrjujejo v postopku zbrani dokazi. Prvostopenjsko sodišče je prav tako navedlo konkretne okoliščine, na podlagi katerih je bila ugotovljena ponovitvena nevarnost in begosumnost obdolženca, ki se od izdaje sklepa o odreditvi pripora do izdaje sklepa o podaljšanju pripora niso spremenile, spremenjenih okoliščin pa ni zatrjeval niti zagovornik obdolženca.
Vrhovno sodišče je potrdilo upravičenost ukrepa – podaljšanje pripora, saj je le-ta sorazmeren glede na težo očitanih dejanj, stopnjo ponovitvene nevarnosti, stopnjo ogrožanja varnosti in premoženja ljudi ter socialne varnosti potencialnih igralcev športnih stav.
Pripravila: mag. Jasmina CigrovskiČlanki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
