Iz svobode delovanja sindikatov (76. člen Ustave) izhaja pravica sindikatov, da se v imenu delavcev, ki se vanje združujejo, s predstavniki delodajalcev prostovoljno avtonomno kolektivno pogajajo in sklepajo kolektivne pogodbe o socialnih in ekonomskih vprašanjih, povezanih z delovnimi razmerji. Tak poseg je nesorazmeren, kadar omogoča sklenitev za vse javne uslužbence zavezujoče kolektivne pogodbe ne glede na to, da takšni sklenitvi nasprotuje reprezentativni sindikat, ki edini združuje javne uslužbence iz posamezne kategorije javnega sektorja, in ne glede na to, da ji nasprotujejo reprezentativni sindikati, v katere je včlanjenih več javnih uslužbencev posamezne kategorije kot v reprezentativne sindikate, ki prav tako zastopajo to kategorijo in podpirajo njeno sklenitev.
Oceno ustavnosti so zahtevali trije predlagatelji: Konfederacija sindikatov Slovenije PERGAM (prvi predlagatelj), Sindikat državnih organov Slovenije (drugi predlagatelj) in Sindikat veterinarjev Slovenije (tretji predlagatelj). Ustavno sodišče je zahteve zaradi skupnega obravnavanja in odločanja združilo.
Prvi predlagatelj opozarja, da bi lahko na podlagi drugega odstavka 42. člena ZSPJS kolektivno pogodbo za javni sektor sprejeli oziroma jo spremenili sindikati, katerih članstvo bi sicer presegalo 40 odstotkov zaposlenih v javnem sektorju, čeprav bi temu nasprotovali sindikati, katerih članstvo presega 50 odstotkov zaposlenih v javnem sektorju. To naj bi bilo nelogično in nedemokratično ter konceptualno neskladno z ureditvijo Zakona o reprezentativnosti sindikatov (ZRSin), po kateri reprezentativni sindikat predstavlja vse zaposlene v obsegu, za katerega je pridobil status reprezentativnosti. S tem naj bi navedena določba v nasprotju z ZRSin in s 76. členom Ustave nedopustno in nesorazmerno omejevala možnosti sindikatov za zastopanje interesov zaposlenih na področjih, za katera so dobili status reprezentativnosti.
Prvi predlagatelj med drugim pojasnjuje, da izpodbijana sprememba pogojev za veljavnost, spremembe in dopolnitve kolektivne pogodbe posega v pravice vanj včlanjenih sedmih reprezentativnih sindikatov, podpisnikov KPJS prav tako pa neposredno vpliva na pravice javnih uslužbencev, članov prvega predlagatelja. Tako naj bi na podlagi spremenjenih pogojev brez sodelovanja sindikatov predlagatelja že prišlo do sklenitve dveh aneksov h KPJS, ki sta po njegovem prepričanju retroaktivno posegla v pravice javnih uslužbencev.
Drugi predlagatelj izpodbija 42. člen ZSPJS in 2. člen ZSPJS-O zaradi neskladja z 2., 76. in 155. členom Ustave. Obe določbi naj bi posegali v obstoječo KPJS, ker naj bi spremenili v njej določen kvorum za spreminjanje KPJS. To naj bi omogočili sredi pogajanj, z namenom izigranja socialnih partnerjev.
Tretji predlagatelj izpodbija osmi odstavek 1. člena ZSPJS-O. Zatrjuje njegovo neskladje z 38. in 76. členom Ustave. Izpodbijana ureditev naj bi zahtevala posredovanje občutljivih osebnih podatkov o članstvu v sindikatu brez predhodne izrecne osebne privolitve članov.
Ustavno sodišče ob analizi izpodbijanih določb in njihove umeščenosti v širši zakonodajni okvir ocenjuje, da ima tudi prvi odstavek 42. člena ZSPJS, čeprav ga predlagatelji ne izpodbijajo, enak ustavnopravno pomemben učinek kot izpodbijane določbe.
Čeprav kolektivno pogodbo za javni sektor skleneta le Vlada ter v prvem in drugem odstavku 42. člena ZSPJS opredeljene skupine sindikatov, ta zavezuje vse javne uslužbence, ne glede na to, ali so člani sindikatov podpisnikov kolektivne pogodbe ali ne, in vse njihove delodajalce. ZSPJS je torej določil razširjeno veljavo kolektivne pogodbe za javni sektor, saj njena normativna vsebina učinkuje širše kot le za pogodbeni stranki oziroma njune člane. Takšnega razširjenega učinkovanja kolektivne pogodbe za javni sektor ZSPJS sicer ne določa izrecno.
Za obravnavani primer je bistven akcijski vidik sindikalne svobode, torej svoboda delovanja sindikatov. Iz svobode delovanja sindikatov izpeljana pravica sindikatov do kolektivnih pogajanj ima več vidikov. Vsebinski vidik zarisuje širino polja avtonomije sindikatov in delodajalcev. Opredeljuje torej, katera tematika sodi v okvir avtonomije socialnih partnerjev, katera so tista z delovnimi razmerji povezana vprašanja, ki jih smeta avtonomno s kolektivno pogodbo urediti njeni stranki. Delovna razmerja javnih uslužbencev pomembno zaznamuje dejstvo, da v njih kot delodajalci nastopajo država oziroma drugi javnopravni subjekti. Država je hkrati nosilka oblasti in mora varovati javni interes. Za uresničitev tega cilja mora sprejeti pravila in pogoje opravljanja javne službe, ukrepe za smotrno javnofinančno politiko ipd. Prvi in drugi odstavek 42. člena ZSPJS dopuščata, da se plače javnih uslužbencev uredijo s kolektivno pogodbo v nasprotju z voljo katerega od reprezentativnih sindikatov, ki te javne uslužbence zastopa. Zato posegata v svobodo delovanja sindikatov iz 76. člena Ustave.
Prvi in drugi odstavek 42. člena ZSPJS torej čezmerno posegata v pravico reprezentativnih sindikatov, da skladno s svojo voljo zastopajo svoje člane pri kolektivnem pogajanju, ki je ena od razsežnosti svobode delovanja sindikatov iz 76. člena Ustave. Zato sta z njo v neskladju. S tem postanejo brez pomena vse druge izpodbijane določbe 42. člena ZSPJS, ki so vsebinsko povezane izključno s sklepanjem kolektivne pogodbe za javni sektor z izpodbijano večino. Enako velja za 2. člen ZSPJS-O, kolikor se nanaša na navedene določbe 42. člena ZSPJS. Zato je Ustavno sodišče ugotovilo tudi protiustavnost teh določb.
Ustavno sodišče je Zakonodajalcu določilo rok dveh let za odpravo protiustavnosti. Da bi bilo kolektivno pogajanje mogoče tudi do odprave ugotovljene protiustavnosti, je Ustavno sodišče kot način izvršitve svoje odločbe določilo, da se do ustrezne spremembe zakona še vedno uporabljajo prvi do deseti odstavek 42. člena ZSPJS ter KPJS z aneksi. Način izvršitve je določilo tudi zato, ker ni moglo predvideti, kakšne bi bile sicer finančne posledice te odločbe za proračun in s tem za morebitno prizadetost z Ustavo varovanih pravic drugih oziroma javnega interesa. Takšen način izvršitve pomeni, da niti že sklenjena KPJS ter aneksi k njej niti morebitni v prihodnje sklenjeni aneksi ali nova kolektivna pogodba za javni sektor samo zaradi protiustavnosti, ugotovljene s to odločbo, ne morejo biti neveljavni.
Pripravila: Marija Kremenšek
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
