V zadevi C-134/2011 je Sodišče Evropske unije razlagalo 7. člen Direktive št. 90/314/EGS o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih (direktiva je v slovenski pravni red prenešena z zakonom o varstvu potrošnikov), ki ureja odgovornost pogodbenega organizatorja potovanja in/ali turističnega agenta, ki mora v primeru insolventnosti zagotoviti zadosten dokaz o jamstvu za povrnitev preplačanih zneskov in za vrnitev potrošnika na mesto odhoda.
V predmetni zadevi sta nemška zakonca Blödel-Pawlik avgusta 2009 rezervirala turistični paket pri družbi Rhein Reisen GmbH, organizatorki potovanja, za katerega sta prav tako sklenila zavarovanje za primer insolventnosti. Iz pogodbe o zavarovanju, sklenjene z družbo HanseMerkur Reiseversicherung, je izhajalo, da naj bi bil zakoncema vplačan znesek za potovanje vrnjen, če potovanje ne bi bilo izvedeno zaradi insolventnosti organizatorja potovanja.
Malo pred potovanjem je organizator potovanja zakonca obvestil, da so v postopku insolventnosti ter da potovanje ne bo izvedeno. Pri tem je bilo goljufivo ravnanje organizatorja potovanja razvidno iz njegovega ravnanja, ki potovanja sploh ni imel namena organizirati, saj je denar, ki ga je pobral od potnikov, porabil v druge namene. Zaradi odpovedanega potovanja sta zakonca od zavarovalnice zahtevala vrnitev vplačanega zneska za potovanje, vendar je zavarovalnica menila, da tega ni dolžna storiti. Vzrok odpovedi potovanja je namreč bil izključno goljufivo ravnanje organizatorja potovanja, kar pa po njihovem mnenju ne spada na področje uporabe 7. člena Direktive 90/314.
Sodišče EU je najprej ugotovilo, da besedilo 7. člena navedene direktive res ne določa posebnih pogojev glede razlogov za insolventnost organizatorja potovanj, pri tem pa opozorilo, da je sodišče v preteklosti (zadeva Rechberger, C-140/97) že odločilo, da ta člen nalaga obveznost rezultata in sicer varstvo potrošnika. Potrošnik, ki vzame turistični paket, ima zagotovljeno jamstvo za povrnitev preplačanih zneskov in za vrnitev potrošnika na mesto odhoda v primeru insolventnosti, to jamstvo pa je namenjeno varstvu potrošnikov pred posledicami stečaja, ne glede razlog zanj.
Sodišče je tako zavzelo jasno stališče, da varstvo potnikov za primer insolventnosti organizatorja paketnega potovanja velja tudi, kadar je razlog za to insolventnost njegovo goljufivo ravnanje. Okoliščine, kot je neprevidno ravnanje organizatorja potovanj ali nastanek izjemnih oziroma nepredvidljivih okoliščin, namreč ne morejo biti ovira za povrnitev preplačanih zneskov in za vrnitev potrošnika na mesto odhoda. Takšna razlaga po mnenju sodišča potrjuje cilj 7. člena Direktive št. 90/314 in sicer zagotavljanje visoke ravni varstva potrošnikov
Pripravila: mag. Jasmina Cigrovski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
