c S

Iz sodne prakse: Pravica do nadomestila za neizrabljen dopust

21.02.2012 Vrhovno sodišče je s Sklepom VIII Ips 107/2011 odločilo, da je revizija utemeljena in razveljavilo sodbi nižjih sodišč ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, z navodilom, da bo v ponovljenem postopku potrebno ugotoviti, kdaj je tožnik izvedel, da mu bo delovno razmerje prenehalo, in ali je imel do prenehanja delovnega razmerja dejansko možnost izrabiti svoj letni dopust in če je ta možnost obstajala, razloge za neizrabo.

Delavec je namreč izredno odpovedal pogodbo v osmih dneh po predhodnem pisnem opominu delodajalcu in pisnem obvestilu inšpektorju za delo, zaradi razlogov na strani delodajalca, in sicer po 4. alineji 1. odstavka 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), ki pravi, da lahko to stori v primeru, če mu delodajalec trikrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plačila za delo ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku.

Pravnomočno je bilo razsojeno, da je bila tožnikova izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, saj delodajalec ni pravočasno izplačal plač v treh zaporednih mesecih. Tožniku je ob prenehanju delovnega razmerja ostalo še 26 dni neizkoriščenega letnega dopusta. Ker je delavec v primeru odpovedi zaradi navedenih ravnanj upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, je pred sodiščem prve stopnje oboje zahteval z obrestmi, davki in prispevki. Poleg navedenega mu je bilo prisojeno tudi nadomestilo za neizrabljen dopust z obrestmi, davki in prispevki, pri čemer se je sodišče sklicevalo na Direktivo 2003/88/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in sodbi Sodišča Evropskih skupnosti (SES) C-350/06 in C-520/06 ter regres za letni dopust z obračunom davka in z zamudnimi obrestmi, višji zahtevek pa zavrnjen.

Po pritožbi tožene stranke je drugostopenjsko sodišče zavrnilo zahtevek za plačilo prispevkov od odpravnine, znižalo prisojeni znesek regresa ter stroške postopka, v ostalem delu pa pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka je predlagala dopustitev revizije, ker naj bi šlo za odločitev o nekaterih pomembnih pravnih vprašanjih, njen predlog pa je bil le delno utemeljen in revizija dopuščena z VIII DoR 163/2010 le glede vprašanja, ali delavcu pripada nadomestilo za neizrabljeni letni dopust, ki ga ni izkoristil zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 112. členu ZDR.

Tožena stranka je nato vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, v kateri je navajala, da je narava denarnega zahtevka za neizrabljen dopust odškodnina, ne pa nadomestilo, v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa mora delodajalec plačati le odpravnino in odškodnino za čas odpovednega roka. Zatrjevala je, da bi moral tožnik dokazati, da zaradi razlogov na strani delodajalca ni mogel izrabiti preostanka letnega dopusta, sodišči pa naj bi nepravilno interpretirali drugi odstavek 7. člena Direktive 2003/88/ES in 166. člen ZDR ter se napačno sklicevali na zadevi C-350/06 in C-520/06 (Gerhard Schultz-Hoff in Stringer), saj je šlo v teh dveh primerih za nezmožnost koriščenja dopusta zaradi bolniškega staleža.

Vrhovno sodišče RS je v zadevi ugotovilo utemeljenost revizije. Drugi odstavek 7. člena Direktive 2003/88/ES določa, da minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja. Direktiva je sicer zavezujoča glede ciljev, ki jih je treba doseči, državam članicam pa je prepuščena izbira načina in oblike prenosa njene vsebine v nacionalni pravni red. Tako je v naš pravni red predmetna določba prenesena v 166. člen ZDR, iz katerega ne izhaja, da je plačilo nadomestila delavcu za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja možno samo, če se delavec in delodajalec o tem dogovorita (skleneta sporazum) in da delodajalec v drugih primerih te obveznosti nima. Delodajalec je namreč dolžan plačati delavcu nadomestilo za neizrabljen dopust tedaj, ko delavec svoje pravice do plačanega letnega dopusta ni mogel izvršiti. Citirana določba Direktive 2003/88/ES in 12. člen Konvencije MOD št. 132 o plačanem letnem dopustu, ki sta podlaga 166. členu ZDR, opredeljujeta pravico do minimalnega letnega dopusta kot pravico, ki se ji delavec ne more odpovedati. Zaradi tega je prepovedan vsak sporazum, po katerem bi delavec v zameno za neizrabljen letni dopust prejel denarni znesek, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja. Čeprav zakon uporablja izraz "odškodnina", pa ga vsebinsko ni mogoče razlagati v civilnopravnem smislu (enaka obrazložitev tudi npr. v Sklepu VIII Ips 191/2010). Plačilo denarnega zneska v zameno za neko neizrabljeno pravico je po svoji naravi nadomestilo, ne pa odškodnina. Odškodninska odgovornost delodajalca pa je tudi lahko podana, če bi ta delavcu preprečeval izrabo letnega dopusta.

V združenih zadevah C-350/06 in C-520/06 je Sodišče ES prišlo do zaključka, da je delavec upravičen do plačila denarnega nadomestila, če ne more izvršiti pravice do letnega dopusta, konkretno zadevi zaradi bolniškega staleža. Sodišče je navedlo, da 7. člen Direktive 2003/88/ES načeloma ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa podrobna pravila za izvrševanje pravice do plačanega letnega dopusta, vključno z izgubo te pravice ob koncu referenčnega obdobja ali obdobja za prenos, če je imel delavec dejansko možnost izvršiti to pravico, ki mu je podeljena z direktivo. Bistveno je torej dejstvo, ali je imel delavec dejansko možnost izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov.

166. člen ZDR je potrebno torej razlagati tako, da je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Pri tem se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. V konkretnem primeru bi tožnikova izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko predstavljala okoliščino, ki je ni mogel predvideti, pod pogojem, da od trenutka odločitve o prenehanju delovnega razmerja zaradi izredne odpovedi pa do dejanskega prenehanja delovnega razmerja objektivno ni mogel izrabiti svojega letnega dopusta. Zgolj razlog za odpoved na strani delodajalca pa ne zadostuje za pravni zaključek, da tožnik ni mogel izkoristiti letnega dopusta do prenehanja delovnega razmerja. Njegova pravica do nadomestila za neizrabljen dopust je odvisna od tega, ali dopusta zaradi objektivnih razlogov ni mogel izrabiti.

Pripravila: Vanja Novak


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.