Pred sodiščem prve stopnje je bilo sporno vprašanje, katerega od treh načinov začasne nastanitve bi morala tožnika izbrati. Izvedenec je navedel začasno nastanitev v stanovanjih izvajalca oziroma prodajalca, najem primernega stanovanja za določen čas na trgu, ali nastanitev v hotelu, motelu oziroma drugih nastanitvenih ali turističnih objektih. Ker nastanitev v nadomestnem stanovanju toženke ni bila mogoča, je bilo sporno, ali bi bila tožnika dolžna najeti primerno stanovanje, oziroma, ali sta bila upravičena do nastanitve v motelu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo v predmetnem časovnem obdobju na trgu mogoče najeti stanovanje za določen čas, vendar zaradi predvidenega krajšega časa najema za višjo najemnino od povprečne najemnine na trgu. Razsodilo je, da mora toženka plačati tožnikoma le določen del vtoževanega zneska, za preostali del pa je tožbo zavrnilo.
Tožnika sta se pritožila na zavrnilni del sodbe, vendar je drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrnilo. Proti sodbi sodišča druge stopnje sta tožnika vložila revizijo in sodišču očitala bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker je v nasprotju z izvedenimi dokazi ugotovilo, da bi bilo v spornem času mogoče najeti dvosobno stanovanje za določen čas, čeprav ta ugotovitev ni imela opore v nobenem od izvedenih dokazov, niti v mnenju izvedenca. Ta je pojasnil, da je bila nastanitev pogojena s časom trajanja in potrdil, da za tritedensko sanacijo ni bilo smiselno najeti stanovanja, temveč je bilo primerno bivanje v apartmaju. Za tožnika je bilo sporno, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nekaterih navedb izvedenca, na pritožbene navedbe v zvezi s tem pa tudi ni odgovorilo višje sodišče. Enako se ni opredelilo do pritožbene trditve, da je visoko škodo povzročila toženka, ker je prekoračila predvideni rok za odpravo napak in ker je prekoračila tudi realno predviden čas trajanja sanacijskih del, ki je znašal po mnenju izvedenca 2,5 do 3 mesece. Načelo iz 10. člena OZ, da je treba preprečevati škodo, naj bi veljalo za obe pravdni stranki. Tožnika sta ves čas poudarjala, da jima je toženka obljubljala odpravo napak v kupljenem stanovanju v dveh tednih ali 30 dneh, za tako obdobje pa stanovanja nista mogla najeti.
Vrhovno sodišče je s sodbo in sklepom II Ips 46/2008 reviziji delno ugodilo. Revizija je utemeljeno povzemala mnenje izvedenca, izpoved tožnice in se sklicevala na pregledane listinske dokaze, zato bo treba tožnikoma pojasniti, zakaj bi bila morala kljub temu, da sta pričakovala zamudo toženke do 30 dni, najeti stanovanje za obdobje šestih mesecev. Nobeno od sodišč ni pojasnilo, ali sta tožnika utemeljeno pričakovala odpravo napak v 30 dneh in če sta, zakaj bi bila morala najeti stanovanje za šest mesecev.
Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in mu vrnilo zadevo v novo odločanje, da bi lahko odgovorilo na vse pritožbene pomisleke. Izpodbijano sodbo je razveljavilo v tistem delu, ki se nanaša na razliko med računom za najeti apartma in prisojeno odškodnino za stanovanje, ki naj bi ga najela. Pritožbenemu sodišču je naložilo, da mora odločati o utemeljenosti pritožbe tožeče stranke v navedenem zavrnilnem delu tožbenega zahtevka.
Sodišče druge stopnje je po odločitvi revizijskega sodišča v zvezi z zadevo ponovno odločalo in v sklepu I Cp 728/2011 obrazložilo, da prvostopenjsko sodišče pri izdelavi sodbe ni upoštevalo zavajajočega podatka o kratkem trajanju sanacije, ta podatek pa je bil glavno vodilo tožnika pri iskanju nadomestnega prebivališča. Enako se sodišče ni opredelilo do okoliščine, da je morala tožeča stranka poiskati nadomestno bivališče takoj, svojo odločitev pa je vezalo tudi na neresnično predpostavko, da je tožeča stranka vedela, da bo sanacija končana v petih mesecih, čeprav ji je tožena stranka zagotovila odpravo napak v krajšem času.
Ugotovilo je tudi, da je za toženo stranko vpisan začetek stečajnega postopka, s čimer je po 4. točki prvega odstavka 205. člena ZPP po samem zakonu prišlo do prekinitve postopka. Ker so bila pred tem opravljena vsa procesna dejanja v pritožbenem postopku, je lahko pritožbeno sodišče kljub prekinitvi postopka ob smiselni uporabi določbe drugega odstavka 207. člena ZPP in po stališču sodne prakse odločilo o vloženi pritožbi.
Tokrat je ugotovilo utemeljenost pritožbe in opozorilo, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnikoma pojasniti, zakaj bi bila morala kljub temu, da sta pričakovala zamudo toženke do trideset dni, najeti stanovanje za obdobje šestih mesecev. Prav ta okoliščina namreč lahko bistveno vpliva na presojo sodišča ali sta tožnika upravičena do zahtevane povrnitve škode zaradi kršitve pogodbe, ali pa njuno ravnanje ni bilo primerno in ekonomsko upravičeno in zato v nasprotju s temeljnim načelom obligacijskega prava ''nikomur škodovati''.
Sodba sodišča prve stopnje o tej odločilni okoliščini ni imela razlogov oz. so bili njeni zaključki zato nelogični, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP, saj kršitve postopka samo ni moglo odpraviti.
Poleg odprave navedene kršitve bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku upoštevati tudi učinek pravnih posledic začetka stečajnega postopka nad toženo stranko.
Pripravila: Vanja Novak
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.