V reviziji II Ips 224/2008 je bila darilna pogodba, s katero je tožnica podarila tožencu eno polovico parcele z vsemi poslopji, med zakoncema veljavno sklenjena v notarskem zapisu. V času sklenitve darilne pogodbe sta se zakonca med seboj dobro razumela, tožnica pa je preklic darilne pogodbe zahtevala na podlagi 540. člena OZ, ki pravi, da darovalec lahko prekliče darilno pogodbo zaradi hude nehvaležnosti, če se po njeni sklenitvi obdarjenec proti njemu ali njegovemu bližnjemu obnaša tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi obdarjenec prejeto obdržal. Pred sodiščem prve stopnje je tako zahtevala preklic darila in razvezo darilne pogodbe ter vrnitev nepremičnine in izstavitev ustrezne zemljiško knjižne listine na njeno ime, podrejeno pa plačilo denarnega zneska.
Vsi njeni zahtevki so bili s strani sodišča prve stopnje zavrnjeni, ker je to ugotovilo, da tožnica ni dokazala tolikšne stopnje toženčeve nehvaležnosti, da bi ustrezala pogoju iz prvega odstavka 540. člena OZ. Pritožba tožnice je bila s strani drugostopenjskega sodišča zavrnjena, kljub zmotni uporabi materialnega prava prvostopenjskega sodišča, saj je menilo, da bi bilo treba sporno razmerje presojati po drugem odstavku 84. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki pravi, da se morajo vrniti darila, ki niso sorazmerna premoženjskemu stanju darovalca, tožnica pa ni dokazala, da bi šlo za tako darilo.
Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, s katero je uveljavljala revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, ker spornega razmerja ni mogoče presojati zgolj na podlagi 84. člena ZZZDR, temveč tudi po splošnih načelih obligacijskega prava. Zatrjevala je veliko nehvaležnost toženca, tožbo za razvezo pa je vložila kasneje, torej ni šlo za razmerja med razvezanima zakoncema po razvezi zakonske zveze, kamor sodi sporna določba.
Vrhovno sodišče je v reviziji II Ips 224/2008 pritrdilo tožnici, da je sodišče druge stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je sodilo, da je mogoče razmerje med pravnima strankama presojati samo po 84. členu ZZZDR, saj ta člen določa, kako je z vračanjem daril (po razvezi), ki sta si jih zakonca podarila pred sklenitvijo zakonske zveze ali med zakonsko zvezo. V poglavju, ki opredeljuje premoženjska razmerja med zakonci pa je v 62. členu ZZZDR navedeno, da zakonca lahko sklepata med seboj vse pravne posle, ki bi jih lahko sklepala z drugimi osebami, in na tej podlagi ustanavljata pravice in obveznosti, torej lahko skleneta darilno pogodbo po pravilih OZ, z vsemi posledicami, vključno z možnostjo preklica.
Ker sodišče druge stopnje ni presojalo pritožbenih navedb v zvezi s tem, je bila v reviziji tako razveljavljena sodba sodišča druge stopnje in vrnjena zadeva predmetnemu sodišču, da odloči o teh pritožbenih navedbah. Po razveljavitvi sodbe je sodišče druge stopnje ponovno odločalo, zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo, ker tožnica ni izkazala toženčeve velike nehvaležnosti, niti ni dokazala, da je z razpadom zakonske zveze odpadel nagib (kavza).
Proti tej sodbi sodišča druge stopnje je tožnica vložila novo revizijo, v kateri bistvenih kršitev sicer ni navajala niti z opredelitvijo pravne podlage, niti opisno, razen kolikor je očitala sodišču druge stopnje, da je napačno povzelo izvedene dokaze. Sin naj bi potrdil tožničino trditev, da so bili v času sklepanja darilne pogodbe odnosi med zakoncema še v redu, pozneje pa so se močno poslabšali in to izključno iz razlogov na strani toženca. V pravdi naj bi bil ugotovljen nagib, zaradi katerega sta pogodbeni stranki sklenili darilno pogodbo in da je toženec kriv za razpad zakonske zveze. Tožnica naj bi toženčevo veliko nehvaležnost dokazala, kavza pogodbe pa je odpadla z njegovim odhodom.
S sodbo II Ips 315/2011 je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo, ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila ta vložena in ne razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede poslabšanja odnosov iz razlogov na strani toženca je sodišče presodilo, da le-to ni izkazano, tudi priče v razvezni pravdi niso izpovedale o hudih grobostih toženca, njegovem ogrožanju in poniževanju tožnice in podobno; in da je bila v konfliktih aktivna tudi tožnica. Ugotovilo je, da bistvenih kršitev Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni, prav tako pa je bilo mnenja, da sta obe sodišči pravilno uporabili materialno pravo. Kot podlago za tožbeni zahtevek za razveljavitev darilne pogodbe je tožnica navajala toženčevo hudo nehvaležnost na podlagi prvega odstavka 540. člena OZ. Vsebino pravnega standarda "temeljna moralna načela" mora določiti tisti, ki normo uporablja in sodišči sta pravilno ugotovili, da sam razpad zakonske skupnosti in razveza ne nasprotujeta temeljnim moralnim načelom. Do hudega prepira med zakoncema je prišlo dve leti po sklenitvi darilne pogodbe in tožnica ni dokazala, da k temu ni prispevala tudi sama oziroma da bi bil za razvezo kriv izključno toženec.
Pripravila: Vanja Novak
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
