(okrajno sodišče, višje sodišče) Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo izvršilni postopek in upniku naložilo, da mora v osmih dneh dolžniku povrniti stroške postopka. Upnik je namreč vložil izvršilni predlog, sodišče je izdalo sklep o izvršbi, zoper katerega je dolžnik vložil ugovor, upnik pa je takoj zatem podal umik izvršilnega postopka. Dolžnik je priglasil stroške ugovora zoper sklep o izvršbi.
Upnik je v pritožbi navajal, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določila Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki urejajo povračilo stroškov postopka. Upnik je navajal, da je upravičeno vložil predlog za izvršbo, nakar sta se po dolžnikovem ugovoru stranki sporazumeli in sklenili izvensodni sporazum. Takoj po izpolnitvi obveznosti s strani dolžnika, je upnik umaknil izvršilni predlog in predlagal ustavitev postopka. Izpodbijana odločitev je nezakonita, saj bi moralo sodišče v tovrstnih primerih, ko umik sledi neposredni izpolnitvi zahtevka, skladno z določbo 1. odstavka 158. člena ZPP stroške postopka nositi dolžnik, po krivdi katerega so le-ti nastali.
Upnik uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj mu sodišče vse do vročitve izpodbijanega sklepa ni vročilo ne dolžnikovega ugovora, niti vloge, s katero je zahteval povračilo stroškov izvršilnega postopka, zaradi česar mu do prejema izpodbijanega sklepa ni bila dana možnost, da se o tem izjasni in nasprotuje plačilu priglašenih stroškov, niti ni bil z vložitvijo samega ugovora seznanjen.
V izvršilnem postopku se glede odločanja o stroških, ki jih mora ena stranka povrniti drugi, na podlagi 15. člena ZIZ uporabljajo določbe ZPP, kolikor ni v ZIZ drugače določeno. ZIZ v 38. členu opredeljuje izvršilne stroške, pri čemer v 6. odstavku določa, da mora upnik dolžniku na njegovo zahtevo povrniti izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. O povračilu stroškov primeru umika predloga za izvršbo ZIZ nima posebnih določb, zato je treba smiselno uporabiti določbo 158. člena ZPP, ki ureja povrnitev stroškov v primeru umika tožbe, upoštevaje tudi kriterij iz 6. odstavka 38. člena ZIZ.
V skladu s 1. odstavkom 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ sodišče o povrnitvi stroškov odloči na določeno zahtevo stranke brez obravnavanja, kar pa ne pomeni, da ni dolžno dati upniku možnosti, da se izjavi o zahtevku dolžnika za povrnitev stroškov ugovora, vloženega zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Ker upniku pred odločitvijo o priglašenih stroških ugovora ta pravica ni bila zagotovljena, saj je šele hkrati z izpodbijanim sklepom prejel dolžnikov ugovor in vlogo, v kateri je vztrajal pri povrnitvi ugovornih stroškov, v pritožbi utemeljeno uveljavlja obstoj absolutne bistvene kršitve postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Že iz tega razloga je višje sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
Pritožbeno sodišče še dodaja, da v primeru, če se sodišče sklicuje na 6. odstavek 38. člena ZIZ kot podlago za povrnitev stroškov, mora navesti razloge o tem, zakaj sodišče šteje, da je upnik dolžniku stroške ugovora, o katerem sploh še ni odločilo (glej odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1273/07-11 z dne 22.05.2008), neutemeljeno povzročil.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
