Že v zadevi II Ips 170/2009 je vrhovno sodišče pojasnilo, da mero, do katere mora tožnica trpeti imisije, določajo tako upravni predpisi kot tudi standard običajne meje. Pri ugotavljanju škode, ki presega običajne meje si je sodišče pomagalo z izvedencem, s pomočjo katerega je ugotovilo, kje je meja tolerance za škodo na okolju in ljudeh. Ugotovilo je, da gre v primeru ceste G1-3 za najhrupnejše odseke cest v svoji kategoriji v Republiki Sloveniji v nočnem času in na podlagi ugotovitev presodilo, da hrup presega običajne meje, da gre za takšen obseg motenj, da ga lahko štejemo za škodo, ki je tožnici ni treba tolerirati in da ne gre za normalne, običajne meje v tem okolju, ki bi trajale dalj časa.
Tudi izvedensko mnenje v zadevi II Ips 409/2009 je opredelilo glavno cesto prvega reda G1-3, kot eno od najhrupnejših cest v svoji kategoriji v državi, v nočnem času pa celo kot najhrupnejšo in sicer zaradi izrazito visokega deleža tovornih vozil in zaradi naraščanja tovornega prometa iz leta v leto. Gre za cesto z izrazito visoko emisijo, ki odstopa od običajnih razmer na primerljivih cestah. Stopnja hrupa je v letih 2004 in 2005 presegala mejne vrednosti iz Uredbe o hrupu v naravnem in življenjskem okolju, od leta 2006 dalje pa je presegala tako mejne kot tudi kritične vrednosti hrupa po takrat veljavni Uredbi o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju. Mejne in kritične vrednosti hrupa, ki so v relevantnem obdobju nastajale v življenjskem okolju tožnikov zaradi povečanega prometa na cesti so bile ugotovljene v izvedenskem mnenju popolno in jasno ter brez notranjih protislovij.
Definicija iz Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) pravi, da je kritična obremenitev s predpisom določena vrednost obremenitve, nad katero so škodljivi vplivi na človekovo zdravje za vse prebivalce verjetni že pri kratkotrajni izpostavljenosti in pri kateri so potrebni takojšnji ukrepi. Da je šlo v konkretnem primeru za preseganje običajnih (normalnih) meja, ni bilo dvoma, pri tem pa tudi ni bilo relevantno, kako močan hrup je postal običajen v življenjskem okolju tožnikov.
Temelj odškodninske obveznosti tožene stranke so torej predstavljale ugotovitve o znatno povečani ravni hrupa v bivanjskem okolju tožnikov, živečih ob predmetni regionalni cesti, in zaradi katerega so v obdobju 57 mesecev, tj. od srede februarja 2004 do konca oktobra 2008, trpeli psihično neugodje v obliki nespečnosti, nezbranosti, nervoznosti, ipd. v obsegu, ki je utemeljevala prisojo denarne odškodnine.
Ker praksa Višjega sodišča v razsojenih zadevah ni bila enotna, saj so bile razlike med odškodninami, prisojenimi v primerljivih zadevah, prevelike in so presegale sprejemljivo toleranco, je tožena stranka vložila revizijo v več zadevah. Odškodnine so tudi bistveno odstopale od prakse Vrhovnega sodišča v zvezi z zadevami, v katerih so bili prizadeti posamezniki, ki so prebivali na podobno obremenjenih ulicah.
V nedavnih sodbah vrhovnega sodišča je bilo tako odločeno o nekaj revizijah v zvezi s predmetnimi odškodninami, kjer je v predhodnem postopku prvostopenjsko sodišče ugodilo zahtevkom tožnikov za plačilo odškodnine zaradi kršitve osebnostne pravice do zdravega življenjskega in bivalnega okolja v različnih višinah, sodišče druge stopnje pa delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo glede teka zamudnih obresti. Glede višine odškodnine je bila v vseh zadevah dopuščena revizija na predlog tožene stranke, ki je ugovarjala višini le-teh, rezultat odločanja vrhovnega sodišča pa je bil večinoma v delnih ugoditvah ter eni zavrnitvi revizije.
Po mnenju Vrhovnega sodišča gre odločilna teža dvema okoliščinama, in sicer oddaljenosti bivališča tožnikov od regionalne ceste G1-3 in obdobju izpostavljenosti, tako kumulativno gledano, kot z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma. Najbolj so bili namreč s prekomernimi imisijami obremenjeni tisti tožniki, katerih bivališča se nahajajo v neposredni bližini ceste, manj pa po naravi stvari tisti, katerih domovi so oddaljeni približno 15 m in več. Bolj so bili obremenjeni tisti, ki so zaradi upokojitve, nezaposlenosti ali drugih razlogov večino časa preživljali doma, kot tisti, ki so bili zaradi zaposlitve, šolanja ali drugih razlogov določen čas odsotni.
S sodbami II Ips 147/2011, II Ips 149/2011, II Ips 151/2011 in II Ips 229/2011 je bilo delno ugodeno revizijam, odškodnine pa ustrezno znižane, v prvem primeru je bila hiša tožnikov od ceste oddaljena 2 do 3 metre, v relevantnem obdobju pa so bili trije od tožnikov odsotni po 5 in pol do 8 ur dnevno zaradi zaposlitve, četrti tožnik pa je bil med letoma 2004 in 2006 odsoten po 7 ur in pol dnevno zaradi šolanja, preostalo obdobje pa je bil občasno odsoten po 8 ur zaradi zaposlitve. Tožnike je tako glede na že razsojene zadeve vrhovno sodišče uvrstilo v skupino tistih, ki so bili najbolj obremenjeni z nedovoljenimi imisijami, primerno odškodnino zanje pa zato predstavlja znesek 5.500 EUR za vsakega, tj. približno 5,9 povprečnih neto plač.
V II Ips 149/2011 je bilo ugotovljeno, da je bila hiša tožnikov od ceste oddaljena 12 metrov, prvi tožnik in tretja tožnica pa sta bila v obdobju imisij odsotna po 8 do 9 ur dnevno zaradi zaposlitve. Tožnika je bilo tako glede na že razsojene zadeve mogoče uvrstiti v skupino tistih, ki so bili srednje obremenjeni z nedovoljenimi imisijami, primerno odškodnino zanju pa zato predstavlja znesek 4.500 EUR za vsakega, tj. približno 4,8 povprečnih neto plač. Srednje obremenjena sta bila tudi tožnika v zadevi II Ips 229/2011, katerih hiša je bila oddaljena 15 metrov, hrupu pa sta bila izpostavljena ves dan, saj sta bila zaposlena v gospodarski družbi s sedežem na njunem domu. Tožnika je bilo tako mogoče uvrstiti v skupino tistih, ki so bili srednje obremenjeni z nedovoljenimi imisijami, primerno odškodnino zanju pa zato predstavlja znesek 5.400 EUR za vsakega, tj. približno 5,8 povprečnih neto plač.
V primeru II Ips 151/2011 je bila hiša tožnika od ceste oddaljena 45 metrov, tožnik pa je od leta 2004 do 2006 izredno študiral in je večino časa preživel doma, od leta 2006 do konca oktobra 2008 pa je bil zaradi zaposlitve odsoten po 10 ur. Vrhovno sodišče je tožnika glede na že razsojene zadeve uvrstilo v skupino tistih, ki so bili manj obremenjeni z nedovoljenimi imisijami, primerno odškodnino zanj pa zato predstavlja znesek 2.500 EUR, tj. približno 2,7 povprečnih neto plač.
V zavrnitvi revizije s sodbo II Ips 161/2011 je bilo ugotovljeno, da odmera odškodnine v znesku 3.000 EUR ni previsoka, ker je bilo tožnika mogoče uvrstiti v skupino tistih, ki so bili manj obremenjeni z nedovoljenimi imisijami, navedeni znesek pa po oceni revizijskega sodišča predstavlja ustrezno sorazmerno znižanje glede na že razsojene primere, pri čemer je primerno upoštevana tudi subjektivna prizadetost.
Pripravila: Vanja Novak
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.