Za osebe, ki so se prostovoljno vključile v obvezno zavarovanje na podlagi sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in izbrale zavarovanje za vse primere zavarovanja, ni razumnega razloga za njihovo različno obravnavo, ki bi izhajal iz narave stvari. Drugi odstavek 66. člena ZPIZ-1 določa, da zavarovanci iz 34. člena tega zakona pridobijo pravice iz invalidskega zavarovanja le v primeru nastanka I. ali II. kategorije invalidnosti. S tem, ko pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja omejuje zgolj na en kriterij, to je glede na način vključitve v obvezno zavarovanje, pomeni poseg v pravico do socialne varnosti. Ker osebam, ki so se prostovoljno vključite v obvezno zavarovanje in izbrale zavarovanje za ožji obseg pravic, pred tem pa so bile pretežni čas zavarovanja obvezno ali prostovoljno zavarovane za vse primere zavarovanja, za primer invalidnosti III. kategorije ne daje nobene pravice iz invalidskega zavarovanja, je poseg prekomeren.
Namen prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje je omogočiti osebam, ki v določenem aktivnem obdobju zaradi različnih razlogov niso obvezno zavarovane, drugačno vključitev v obvezno zavarovanje in jim s tem zagotoviti, da ostanejo zavarovanci. Zavarovanci iz 34. člena ZPIZ-1 lahko z izbiro osnove od katere bodo plačevali prispevke, izberejo tudi, za kolikšen obseg pravic se bodo zavarovali. To je edini primer v ZPIZ-1, ko je takšna izbira mogoča. Prostovoljna vključitev v obvezno zavarovanje je mogoča za vse primere zavarovanja, če zavarovanec plačuje prispevke od osnove, ki ni nižja od bruto zneska najnižje pokojninske osnove oziroma za nekatere zavarovance od polovice te osnove. Če se zavarovanec zavaruje od nižje osnove, se tako zavarovanje šteje kot zavarovanje za ožji obseg pravic. Zavarovanje za ožji obseg pravic je v 8. členu ZPIZ-1 opredeljeno kot zavarovanje izključno za pridobitev pravice do starostne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine ter za pridobitev pravice do dodatka za pomoč in postrežbo v primeru slepote.
Ureditev ni upoštevala temeljnega izhodišča sistema obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, to je da pravice izvirajo iz plačila prispevkov. Takšna ureditev lahko privede do nespremenljivih položajev, kot je dolgoletno plačevanje prispevkov na podlagi zakonsko obligatornega obveznega zavarovanja zavarovanca v obdobju pred prostovoljno vključitvijo zavarovanca v obvezno zavarovanje. Zato, ugotavlja Ustavno sodišče, priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, pogojeno zgolj s statusom zavarovanca ob nastanku invalidnosti brez upoštevanja bistvenih kriterijev, povezanih z zavarovanjem, pomeni nedopustno omejitev pravice do socialne varnosti.
Do odprave ugotovljene neskladnosti je Ustavno sodišče določilo način izvršitve svoje odločbe, da bi bile zavarovancem iz sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 zagotovljene pravice za primer invalidnosti III. kategorije. Pristojni organ mora pri odločanju o utemeljenosti zahteve zavarovanca za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti za primer invalidnosti III. kategorije ugotavljati, poleg sicer določenih zakonskih pogojev za pridobitev navedenih pravic tudi, za kakšen obseg pravic je bil zavarovanec zavarovan pred nastankom invalidnosti. V primeru, ko je bil zavarovanec zavarovan za vse primere zavarovanja, pridobi pravice na podlagi invalidnosti, če izpolnjuje zakonske pogoje za pridobitev teh pravic. Če je bil zavarovan za ožji obseg pravic, pa navedene pravice pridobi, ob izpolnjevanju drugih zakonsko določenih pogojev, v primeru, da je bil pred nastankom invalidnosti pretežni del skupnega obveznega zavarovanja zavarovan za vse primere zavarovanja.
Pripravila: Marija Kremenšek
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
