Odločitev o reviziji VIII Ips 2/2010 se nanaša na primer, v katerem je tožnica utrpela nesreči pri delu po krivdi tožene stranke, v kateri se je poškodovala in zato trpela telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ob samih dogodkih pa je utrpela tudi strah. Odškodninska odgovornost delodajalca je urejena v prvem odstavku 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), ki določa, da mora delodajalec povrniti škodo delavcu po splošnih pravilih civilnega prava, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom. Tožnici je bila nato na podlagi poravnave za en škodni dogodek izplačana odškodnina s strani toženkine zavarovalnice, vendar je pred sodiščem zahtevala dodatni znesek in s tožbenim zahtevkom delno tudi uspela. Prvostopenjsko sodišče je namreč menilo, da je bila izplačana odškodnina prenizka, zato je dosodilo dodatni znesek, ki bo predstavljal primerno odškodnino.
Pritožbi obeh strank je sodišče druge stopnje zavrnilo in dodalo, da sodišče prve stopnje na poravnavo, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama pred pravdo, ni bilo vezano. Tožena stranka je nato vložila revizijo zoper sodbo v zvezi s prvim škodnim dogodkom ter zatrjevala, da je bila škoda zaradi navedene nesreče pri delu v celoti poravnana s sklenitvijo poravnave in plačilom odškodnine. Ob sklenitvi poravnave tožnica ni navedla, da gre za plačilo le nespornega zneska odškodnine in si glede preostanka pridružuje pravico do vložitve tožbe, niti v tožbi ni zatrjevala nove škode, ki ob podpisu poravnave ne bi bila znana in bi opravičevala dosoditev dodatne odškodnine. Tožena stranka je v reviziji zatrjevala tudi, da višina odškodnine navzgor odstopa od ustaljene sodne prakse.
Revizijsko sodišče sicer ni moglo preizkusiti izpodbijane sodbe glede revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj ga je tožena stranka uveljavljala le na splošno in ga pri tem ni obrazložila, niti konkretizirala. V skladu s 371. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pa je revizijsko sodišče zavezano paziti na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti. Tako je ugotovilo, da je zmotno materialno pravno izhodišče sodišča druge stopnje, da sodišče na izvensodno poravnavo ni vezano. Za pogodbo o poravnavi veljajo splošne določbe o dvostranskih pogodbah, če ni zanjo določeno kaj drugega, kot je na primer določba 1055. člena OZ, ki pravi, da se zaradi čezmernega prikrajšanja ne more zahtevati razveljavitev poravnave. S poravnavo se stranki namreč zavestno odrečeta ugotavljanju prave vrednosti njunih obveznosti. Gre za dvostranski pravni posel o spremembi spornega ali negotovega razmerja, zaradi česar nastanejo nove pravice in obveznosti, pravice iz prejšnjega razmerja pa se ne morejo več uveljaviti. Razlog poravnave je bil torej v odpravi spora glede odškodninskega razmerja, zato bi se moralo sodišče opredeliti le do tožničinih tožbenih navedb, da je bila sklenitev poravnave obremenjena z napakami volje oziroma da ni bila pravilno sklenjena glede na določbo 76. člena OZ in s tem v zvezi izvesti predlagane dokaze. Pogodba o poravnavi je pravni posel, ki ne spada v redno poslovanje, zato pooblaščenec s splošnim pooblastilom s sklenitvijo poravnave prekorači pooblastila. Dejansko stanje glede tega je tako ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge in prve stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na prvi škodni dogodek in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Revizijsko sodišče usmerja prvostopenjsko sodišče pri bodoči ponovni odločitvi in mu nalaga, da bo moralo upoštevati njegova izhodišča in ugotoviti, kaj je bilo s poravnavo dejansko dogovorjeno in ali je bila njena sklenitev obremenjena s pravno upoštevnimi napakami volje, nato pa odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka. V ponovljenem postopku bo moralo ponovno odločiti tudi o utemeljenosti predloga tožene stranke, da se o postopku obvesti toženkino zavarovalnico, kot potencialnega stranskega intervenienta.
Če tožnica s tožbo ne vtožuje nove škode, ki ob skleniti poravnave ni bila znana oz. pričakovana, spor glede škodnega dogodka pa pravilno saniran s sklenitvijo pravno veljavne izvensodne poravnave, tožničin tožbeni zahtevek za plačilo višje odškodnine ne bo utemeljen.
Pripravila: Vanja NovakČlanki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
