Na Dnevih slovenskih pravnikov 2011 je 4 sekcija obravnavala Zakon o preprečevanju zamud pri plačilih (ZPreZP), ki je bil sprejet z namenom ureditve problema plačilne discipline in predolgih plačilnih rokov in velja že od 16.3.2011. Pravni strokovnjaki, med drugim dr. Damjan Možina, menijo, da gre za nomotehnično slab predpis, ki zadanih ciljev sploh ne izpolnjuje. Zdi se, da ni bila proučena možnost rešitve na podlagi veljavne zakonodaje, npr. s spremembo Obligacijskega zakonika (OZ), Ministrstvu za finance pa očitajo nepoznavanje obligacijskega prava in mehanizma njegovega delovanja.
Tako npr. ZPreZP ureja le zamude s plačilom v nekaterih vrstah gospodarskih pogodb, kar onemogoča preglednost pravne ureditve obligacijskega prava, saj se za druge oblike uporablja OZ. Določba 8. člena ZPreZP pojasnjuje, da dolžnik pride v zamudo v skladu z OZ, kar nakazuje na to, da ZPreZP zamude sploh ne ureja. Glede na 299. člen OZ bi to lahko pomenilo, da je za začetek obrestovanja potreben opomin, kar pa je direktiva želela preprečiti že z zapisom v preambuli. Ker nacionalnega prava, ki ga ne moremo razlagati skladno z evropskim pravom, ne smemo uporabljati, lahko situacijo v večini primerov rešimo tako, da račun štejemo kot opomin po drugem odstavku 299. člena OZ, čeprav ne gre za isti pojem. V teh primerih zamudne obresti začnejo teči naslednji dan po dnevu prejema računa, kar je za upnika ugodneje kot 30 dnevni rok iz direktive.
Zanimivo je tudi, da ZPreZP v naš pravni red prenaša Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2011/7/EU z dne 16. februarja 2011 o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih, ki države članice zavezuje šele od marca 2013, trenutno veljavna Direktiva 2000/35/ES z dne 29. junija 2000 o boju proti plačilnim zamudam v trgovinskih poslih pa je bila v naš pravni sistem implementirana le deloma. Prenos še neveljavne direktive je s pravnega vidika vprašljiva, saj moramo današnje nacionalno pravo razlagati v skladu s trenutno veljavno evropsko zakonodajo. Direktiva 2000/35/ES je bila deloma implementirana z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO-1A), ki je kot predpisano obrestno mero zamudnih obresti določil vodilno obrestno mero, povečano za 8 odstotnih točk
Sicer veljavna Direktiva 2000/35/ES glede dolžnosti obrestovanja in določitve nastopa zamude vzpostavlja dispozitivno pravo, tako da lahko pogodbeni stranki tudi drugače določita minimalno obrestno mero zamudnih obresti, ki po direktivi znaša vsoto vsakokratne referenčne mere Evropske centralne banke (ECB) in pribitka najmanj 7 odstotnih točk. Po direktivi se obrestovanje začne s potekom roka za plačilo, če je ta pogodbeno dogovorjen, v nasprotnem primeru pa se obrestovanje začne 30 dni po prejemu računa. Obstajata tudi dve izjemi, ko obrestovanje ne teče, in sicer, če upnik ni izpolnil svoje nasprotne obveznosti do dolžnika ali pa če dolžnik dokaže, da za zamudo ni odgovoren. V izogib zlorabam pa direktiva določa ničnost dogovora, če je ta do upnika očitno nepravičen. V takem primeru je potrebno uporabiti model iz direktive.
Trenutno še vedno nezavezujoča Direktiva 2011/7/EU določa enak mehanizem, minimalna obrestna mera pa bo znašala vsoto referenčne mere ECB in dodatka najmanj 8 odstotnih točk. Če je plačilo odvisno od postopka pregleda dela ali blaga, je tak postopek omejen na največ 30 dni. Upnik ima po direktivi tudi pravico do pavšalnega nadomestila notranjih stroškov izterjave v višini 40 evrov. Pogodbeni stranki lahko določita daljši plačilni rok, kot ga določa direktiva (60 dni), če ta do upnika ni očitno nepravičen, za državo kot dolžnika je določen 30 dnevni rok od prejema računa. Direktiva ohranja varovanje zlorab v primeru do upnika nepravičnih dogovorov in določa domnevo nepravičnosti, če so zamudne obresti ali pavšalno nadomestilo za izterjavo izključena.
Nomotehnično nekakovosten 4. člen ZPreZP, ki določa očitno nepravičen pogodbeni dogovor, nedosledno prenaša vsebino 7. člena Direktive 2011/7/EU in odstopa od ustaljenih načel. Drugi odstavek 4. člena ZPreZP določa pet neizpodbojnih domnev očitno nepravičnega dogovora, ki po četrtem odstavku istega člena velja za ničnega. Presoja nepravičnosti je onemogočena, ničnostna sankcija pa je v nasprotju s konceptom pravičnosti in neveljavnosti pogodb v našem obligacijskem pravu, saj naj bi bilo skrajno sredstvo razveljavitev pogodbe. Sporni člen tudi določa, da se pri presoji, ali je pogodbeni dogovor, za katerega ne velja neizpodbojna domneva, upošteva vse okoliščine konkretnega primera, zlasti pa med drugim tudi druga načela civilnega prava. Pri tem bi načelo vestnosti in poštenja popolnoma zadoščalo, nasprotno pa nedoločeno sklicevanje na "druga načela civilnega prava" ustvarja samo zmedo, saj se ta med seboj tudi izključujejo. Problematična je tudi neizpodbojna domneva očitno nepravičnega dogovora v primeru plačilnega roka, ki bi bil daljši od 120 dni za gospodarski subjekt, saj tak dogovor ni samoumevno pokazatelj zlorabe. Neizpodbitne domneve so rezultat amandmajev poslancev in odstopa od pogodbenih konceptov pogodbene pravičnosti ter omejujejo sklepanje pogodb.
Skladno s 5. členom ZPreZP plačilni rok med gospodarskimi subjekti ne sme biti daljši od 60 dni, izjemoma je lahko daljši, največ do 120 dni, če sta izpolnjena dva pogoja, in sicer, če je dolžina roka dogovorjena v pisni obliki in če tak rok ne prestavlja očitno nepravičnega dogovora. ZPreZP tako zahteva pisnost le tistega dela pogodb, kjer je plačilni rok dogovorjen med 60 in 120 dnevi, kar predstavlja izjemo od splošne ureditve neformalnosti gospodarskih pogodb. Taka določitev je najverjetneje namenjena dokazovanju, saj taka pogodba, ki ni sklenjena pisno ni nična, z izpolnitvijo pa tudi konvalidira po 58. členu OZ.
Problematična je tudi določitev, kdaj začne teči rok, saj prihaja do razlik med ureditvijo v 5. ali 6. členu ter ureditvijo v 7. členu ZPreZP, namen razlike pa ni jasen. V prvih dveh namreč rok začne teči z dnem, dogovorjenim za prejem blaga ali opravo storitve (če je dan prejema dogovorjen in je blago prejeto ali storitev opravljena pred dogovorjenim dnem ali na dogovorjeni dan), oz. z dnem prejema blaga ali oprave storitve (kadar je dan dogovorjen, vendar je blago prejeto ali storitev opravljena z zamudo, ali kadar dan ni dogovorjen). 7. člen ZPreZP pa določa, da mora dolžnik svojo denarno obveznost izpolniti v 30 dneh od dneva, ko je prejel račun, če rok plačila obveznosti dolžnika ni dogovorjen.
Predlog ZPreZP-A predvideva spremembo začetka teka plačilnih rokov in želi primarno uvesti pravilo, da plačilni rok začne teči z dnem prejema računa. S tem se bi ZPreZP uskladil z utečeno poslovno prakso in Direktivo 2011/7/EU. Hkrati sprememba predvideva subsidiarna pravila za določitev pričetka teka plačilnega roka, ki se uporabijo, če je dan prejema računa sporen, če je račun bil prejet pred dnem dobave blaga ali oprave storitve oz. če je bil dogovorjen rok za pregled.
11. člen ZPreZP določa pravico do nadomestila stroškov izterjave v višini 40 evrov, kot je to predvidela direktiva. Upnik ima pravico do tega zneska brez dokazovanja, da mu je v tem znesku nastala škoda in tudi brez opomina. Glede na odvetniško tarifo naj bi bil znesek ustrezen, take stroške bi imel upnik, če bi za pripravo obvestila o zamudi najel odvetnika. V primerjavi z Direktivo 2011/7/EU se zdi, da ZPreZP ne sledi popolnoma usmeritvam, saj direktiva govori o nadomestilu za upnikove lastne oz. notranje stroške izterjave, česar ZPreZP ne omenja. Prav tako iz Direktive 2011/7/EU lahko sklepamo, da ta zahteva vračunavanje prejetega nadomestila, če bi lahko upnik ta strošek uveljavil po drugi pravni podlagi, ZPreZP pa jasno določa, da je upnik upravičen do nadomestila poleg dejansko dokazanih in izkazanih stroškov izterjave. Slovenska ureditev je tako v primeru vračunavanja določila ugodnejši režim za upnika, kar pa Direktiva 2011/7/EU dovoljuje.
Pripravila: Vanja Novak
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.