Zaradi tehnične okvare letala se je septembra 2008 pilot nekaj minut po vzletu letala odločil za vrnitev v odhodno letališče v Parizu. Potnikom je bil ponujen let v namembno letališče naslednji dan, nihče od njih pa ni dobil nastanitve na stroške letalske družbe ali prejel kakršne koli pomoči te družbe. Z odškodninskim zahtevkom je sedem potnikov zahtevalo odškodnino iz 7. člena Uredbe št. 261/2004 v pavšalnem znesku 250 EUR na osebo, družina (skupina potnikov) je zahtevla tudi povračilo stroškov, ki so jim nastali s prevozom s taksijem z letališča v Portu v Vigo ter povračilo stroškov prehrane na letališču in stroškov, povezanih z oskrbo psa. Vse tožeče stranke so zahtevale tudi plačilo dodatnega zneska iz naslova povračila nepremoženjske škode, ki naj bi jim nastala.
Špansko sodišče se je na Sodišče Evropskih skupnosti obrnilo z vprašanjem, ali se skladno z uredbo tudi primer, ko je letalo sicer vzletelo, vendar se je bilo prisiljeno vrniti na odhodno letališče, lahko šteje za odpoved leta. Sodišče ES je v zadevi C-83/10 v zvezi s tem najprej navedlo, da pomeni odpoved leta dejstvo, da let, ki je bil prvotno predviden in na katerem je bilo rezervirano najmanj eno mesto, ni bil opravljen. Da pa je bil let opravljen, bi letalo moralo opraviti svojo pot, in tako ni dovolj, da je letalo vzletelo, temveč je nujno, da je tudi prispelo v namembni kraj. Sodišče je v zvezi s tem pojasnilo, da je načeloma mogoče sklepati, da gre za odpoved, če se let, ki je bil prvotno predviden in ki ima zamudo, nadomesti z drugim letom, to je kadar se let ne opravi, kot je bil prvotno načrtovan, in se potniki tega leta pridružijo potnikom nekega drugega leta.
Špansko sodišče je prav tako spraševalo, ali lahko nacionalno sodišče iz naslova dodatne odškodnine letalskemu prevozniku naloži plačilo odškodnine za katero koli vrsto škode zaradi neizpolnitve pogodbe o letalskem prevozu, vključno z nepremoženjsko, in to v skladu z nacionalnimi pravili. Predvsem, ali lahko ta dodatna odškodnina zajema stroške, ki so jih potniki morali plačati zaradi neizpolnitve obveznosti letalskega prevoznika glede pomoči in oskrbe iz 8. in 9. člena Uredbe št. 261/2004.
V zvezi s tem je sodišče ES pojasnilo, da pojem dodatna odškodnina dopušča nacionalnemu sodišču, da naloži plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi neizpolnitve pogodbe o letalskem prevozu, in to pod pogoji, določenimi v Montrealski konvenciji ali nacionalnem pravu. Dodatna odškodnina naj bi namreč dopolnjevala uporabo standardiziranih in takojšnjih ukrepov, določenih z uredbo ter potnikom omogočala povračilo celotne premoženjske in nepremoženjske škode, ki jim je nastala zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti letalskega prevoznika, in to pod pogoji in omejitvami, določenimi v navedeni konvenciji ali nacionalnem pravu. Sodišče je prav tako dodalo, da so v primeru, ko prevoznik ne izpolni obveznosti pomoči (povračilo cene vozovnice ali sprememba poti do končnega namembnega kraja, kritje stroškov prevoza od letališča prihoda do letališča rezervacije) in kritja stroškov, ki jih ima na podlagi uredbe (stroški prehrane, nastanitve in komunikacije), letalski potniki upravičeni, da uveljavljajo pravico do odškodnine. Ta dodatna odškodnina pa se ne šteje za pravno podlago, da se letalskemu prevozniku naloži, da povrne stroške, ki so nastali potnikom zaradi neizpolnitve obveznosti tega prevoznika glede pomoči in oskrbe.
Pripravila: mag. Jasmina Cigrovski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
