S sodbo II Ips 50/2010 je bilo delno ugodeno reviziji, ki jo je vložil toženec zoper sodbo, s katero je sodišče druge stopnje ugodilo njegovi pritožbi le glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti, sicer pa je bila njegova pritožba zavrnjena in potrjena zamudna sodba sodišča prve stopnje. Tožnik je pred sodiščem prve stopnje od toženca zahteval plačilo pogodbene kazni v določenem znesku s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ker je kot kupec s tožencem kot prodajalcem sklenil kupoprodajno pogodbo za dvosobno stanovanje, ki se kupcu izroči najkasneje do 15.3.2005. Prodajalec je bil skladno s prodajno pogodbo dolžan plačati pogodbeno kazen za vsak dan zamude v višini enega promila pogodbene vrednosti nepremičnine, vendar največ v višini pet odstotkov. Toženec (prodajalec) naj bi tožniku nepremičnino tudi izročil z več kot enomesečno zamudo, pri čemer si je tožnik pridržal pravico do pogodbene kazni, zavzel pa je celo stališče, da se je dejanska izročitev nepremičnine izvedla še kasneje, s priključitvijo na elektroenergetsko omrežje, ko je nepremičnino lahko začel uporabljati.
Toženec je v reviziji menil, da pogoji za izdajo zamudne sodbe po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) niso bili izpolnjeni, tožbeni zahtevek pa, glede na določila prodajne pogodbe in vsebino primopredajnega zapisnika z dne 25.4.2005, materialnopravno neutemeljen. Zatrjeval je, da v skladu s prvim odstavkom 7. člena prodajne pogodbe nastanek obveznosti plačila pogodbene kazni ni bil odvisen samo prodajalčeve zamude z izročitvijo stanovanja, temveč tudi od izpolnitve pogoja, da je kupec do izročitve stanovanja prodajalcu poravnal vse svoje obveznosti. Ker pogoj po njegovem ni bil izpolnjen, tožnik pa ga tudi ni zatrjeval, obveznost plačila pogodbene kazni sploh ni nastala. Prvo in drugo stopenjsko sodišče naj bi zmotno uporabili materialno pravo vsaj v delu, v katerem sta tožniku priznali upravičenje do pogodbene kazni za čas po trenutku dejanskega prevzema stanovanja, to je za čas po 25. 4. 2005.
Z izdajo zamudne sodbe sodišče ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v zakonsko določenem roku ne odgovori na tožbo, za izdajo pa morajo biti izpolnjeni še naslednji pogoji:
- da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor;
- da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP);
- da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi;
- da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.
Sodišče v takem primeru resničnosti trditev tožnika o pravno relevantnih dejstvih ne preizkuša, saj sodba temelji na neovrgljivi domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe tožnika, na katere ta opira svoj tožbeni zahtevek.
Da je tožba sklepčna, mora iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhajati utemeljenost tožbenega zahtevka. Vrhovno sodišče v sodbi navaja, da je toženec zmotno menil, da je obravnavana tožba nesklepčna, ker tožnik ni podal navedb o izpolnitvi svojih obveznosti iz 5. člena in prvega odstavka 7. člena prodajne pogodbe. Pogodbeno pravo je dogovor strank, ki izraža njuno pogodbeno voljo; vsebina medsebojnega dogovora je dejstvo in zanj ne velja pravilo iura novit curia. Uporaba pogodbenega (materialnega) prava ni mogoča, preden prek zatrjevanja njegove vsebine to pravo ni ugotovljeno. Uporabljati materialno pravo v izhodišču pa pomeni primerjati, ali in katera ugotovljena dejstva konkretnega življenjskega dogodka se na predpisan način prilegajo (abstraktnemu) dejanskemu stanu pravnega pravila. Če določenega dejstva ne zatrjuje nobena od pravdnih strank, mora sodišče v skladu s prvim odstavkom 7. člena in 212. členom ZPP šteti, da to ne obstaja. Tožnikove navedbe, ki naj bi se izključevale, pa niso dejanske narave, ampak tožnikov pravni zaključek, zaradi česar niso predmet presoje po 4. točki, temveč predmet presoje, ali je izpolnjen pogoj iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Revizija je bila glede priznanja upravičenja do pogodbene kazni za čas po 25.4.2005 utemeljena. Izpodbijana sodba je bila spremenjena tako, da se prisojeni znesek pogodbene kazni zmanjša in da se v presežku do zahtevanega zneska tožbeni zahtevek zavrne.
Vrhovno sodišče je tudi pojasnilo, da ločimo izpolnitev obveznosti v širšem in ožjem pomenu. Izpolnitev obveznosti v širšem pomenu pomeni, da je pravočasno opravljena pravilna izpolnitev, izpolnitev v ožjem pomenu pa, da je izpolnitev opravljena s stvarnimi ali pravnimi napakami. Zamuda s pravilno izpolnitvijo obstaja tudi v primeru izpolnitve z napakami in traja v obdobju od dospelosti obveznosti (od dne, ko bi moral dolžnik opraviti pravilno izpolnitev) do odprave napak. Tudi za takšen primer se je mogoče dogovoriti za pogodbeno kazen, v konkretnem primeru pa tožnik v tožbi ni zatrjeval, da bi bila v prodajni pogodbi pogodbena kazen dogovorjena za primer zamude s pravilno izpolnitvijo v širšem pomenu. Iz navedenega razloga njegov zahtevek za plačilo pogodbene kazni po 25.4.2005 ni bil utemeljen.
Pripravila: Vanja Novak
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.