Po uspešno opravljenem pravniškem državnem izpitu morajo sodniški pripravnik, ki je le-tega opravil v delovnem razmerju na sodišču ter državnotožilski in državnopravobranilski pripravnik z opravljenim pripravništvom v okviru izobraževanja, ki ga zagotavlja državno tožilstvo oziroma državno pravobranilstvo kot delodajalec, skleniti delovno razmerje na sodišču ali drugih določenih organih, najdalj za čas trajanja pripravništva (prvi odstavek 11.a člena ZPDI).
Pripravnik je pisno pozvan na delo najpozneje v 30 dneh po opravljenem izpitu (pred zadnjo spremembo člena v 15 dneh), lahko pa se mu poziv vroči tudi takoj po opravljenem izpitu na kraju opravljanja le-tega. Če pripravniku poziv v omenjenem roku ni bil vročen, je prost obveznosti sklenitve delovnega razmerja, v primeru odklonitve sklenitve delovnega razmerja pa je dolžan povrniti stroške izobraževanja v višini seštevka bruto plač, prejetih v času sodniškega pripravništva. Pred zadnjo spremembo 11.a člena ZPDI, ki velja od 20.3.2008, je bil pripravnik dolžan povrniti stroške izobraževanja le v višini seštevka neto plač.
Tako določbo je v zadevi VIII Ips 154/2009 vsebovala tudi toženčeva pogodba o zaposlitvi, toženec pa se na poziv, naj takšno delovno razmerje sklene, ni odzval. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do toženca v višini seštevka neto plač v času pripravništva, sodišče druge stopnje pa je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča.
Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo, v kateri je navajal, da bi morali sodišči druge oziroma prve stopnje v skladu s 156. členom Ustave Republike Slovenije (URS) prekiniti postopek in začeti postopek pred ustavnim sodiščem za oceno ustavnosti določbe 11.a člena ZPDI, saj je ta po njegovem mnenju v nasprotju z 2., 14., 49. in 50. členom URS in v nasprotju s Konvencijo MOD, št. 29 o prisilnem in obveznem delu ter Konvencijo MOD, št. 105 o odpravi prisilnega dela.
Vrhovno sodišče RS je v zadevi odločilo, da revizija ni utemeljena. Sicer se je strinjalo, da so razlogi sodišča prve stopnje v zvezi s tem, da naj bi postopek za oceno ustavnosti preprečevala procesna določba 20. člena ZDSS-1, po kateri je v postopku v delovnih in socialnih sporih treba postopati hitro, nesprejemljivi. Prav tako je nesprejemljiva obrazložitev sodišča prve stopnje, da je iz razloga, ker še ni znana odločitev US RS v zvezi s presojo ustavnosti 11.a člena ZPDI, dolžno spoštovati pozitivno zakonodajo. Ker je sodišče prve stopnje štelo tudi, da je omejitev svobodne izbire zaposlitve le "relativna" in da je imel toženec možnost izbire in s tem opravljati pripravništvo tudi v skladu s 3. členom ZPDI v okviru izobraževanja po drugem delodajalcu oz. volontersko, je sodišče druge stopnje pravilno povzelo, da dvom v ustavnost sporne določbe ZPDI ni obstajal. Sodišče namreč ni dolžno prekiniti postopka in zahtevati presoje ustavnosti zakona na predlog stranke, temveč le, če samo dvomi o ustavnosti zakona, ki bi ga moralo uporabiti pri sojenju (npr. sklep US RS Up 70/96 in Up 186/07).
Tako kot sodišče druge stopnje tudi revizijsko sodišče meni, da določba ni protiustavna, niti v nasprotju s Konvencijo MOD, št. 29 o prisilnem ali obveznem delu in Konvencijo MOD, št. 105 o odpravi prisilnega dela. Obveznosti, da pripravnik na poziv po uspešno opravljenem izpitu sklene delovno razmerje najmanj za čas pripravništva, ni mogoče šteti za prisilno ali obvezno delo. V ta namen ni izkazana fizična ali moralna prisila oziroma v smislu konvencije kakršnakoli kazen. Tudi dolžnosti povrnitve stroškov izobraževanja v znesku neto plač ni mogoče enačiti s kaznovanjem, torej na ta način tožencu ni bila odvzeta pravica do proste izbire zaposlitve oz. mu ni bilo naloženo prisilno delo, ali onemogočen dostop na delovno mesto pod enakimi pogoji (49. člen URS). Obveznost po 11.a členu ZPDI tudi očitno ne ustreza razširjenim primerom opredelitve prisilnega dela po 1. členu Konvencije MOD, št. 105.
Iz več členov ZPDI izhaja, da je sodniško pripravništvo namenjeno predvsem usposabljanju za samostojno pravniško delo, oziroma kot delo v okviru izobraževanja. Revizijsko sodišče zavrača revizijske navedbe o neenakem obravnavanju sodniških pripravnikov v delovnem razmerju na sodišču. Pripravnik je dolžan sprejeti le ustrezno in ne vsakršno prosto delovno mesto, ob zavrnitvi ponujenega ustreznega dela pa je dolžan povrniti le del stroškov pripravništva. V podobnem položaju kot sodniški pripravniki so zdravniki specialisti, katerih vprašanje vračanja plač kot dela stroškov izobraževanja je VS RS že obravnavalo npr. v zadevah VIII Ips 33/2002 in VIII Ips 133/2005.
Pripravila: Vanja Novak
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
