Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe v zavarovanje svoje nedenarne terjatve do toženih strank in sicer je zahtevala, da se tožencema prepove, da bi ob nastopu zapadlosti vložila predlog za izvršbo in vodila postopek izvršbe za izterjavo teh terjatev ter da sta dolžna opustiti vložitev predloga za izvršbo in voditi postopek do pravnomočne rešitve odprte pravdne zadeve. Ker je sodišče prve stopnje tožničin predlog zavrnilo, je s pritožbo zahtevala razveljavitev sklepa. Tožeča stranka je trdila, da je sodišče zmotno presodilo, da ni dopustno takšno sredstvo zavarovanja, kot ga je predlagala, češ da Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) takšnega zavarovanja ne dopušča.
Višje sodišče je povzelo ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da ZIZ v 273. členu le primeroma našteva vrste začasnih odredb, ki jih je mogoče izdati v zavarovanje nedenarnih terjatev, sicer pa velja princip, da sme sodišče za takšno zavarovanje izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Ob tem se višje sodišče ni strinjalo z razlogovanjem prvostopenjskega sodišča, da začasna odredba, kot jo je predlagala tožeča stranka, ni dopustna. Višje sodišče ne soglaša z nosilnim razlogom za takšno odločitev in sicer da naj bi izdaja takšne začasne odredbe pomenila poseg v (ustavno) pravico do sodnega varstva tožencev. Kot prvo je takšna razlaga v nasprotju s samim 273. členom ZIZ, po katerem je dopustna izdaja vsake odredbe, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Prvostopenjsko sodišče ni navedlo, zakaj namen zavarovanja s predlagano začasno odredbo ne bi bil dosežen.
S predlagano začasno odredbo je namreč želela tožeča stranka doseči ureditev razmerja s toženci do pravnomočne odločitve o zahtevku te pravde. Ureditev bi temeljila na začasni odredbi, s katero bi se do pravnomočne rešitve zahtevka za razvezo pogodbe skušalo ohraniti razmerje med pravdnima strankama v takšni obliki kot obstaja sedaj (tožeča stranka je izpolnila polovico pogodbe). Tožeča stranka je prav tako utemeljila, zakaj bi takšno zavarovanje njenega zahtevka škodilo dolžnikoma manj oziroma zakaj bi bilo potrebno, da se prepreči nenadomestljiva škoda.
Nadalje je treba upoštevati tudi, da gre pri začasni odredbi za ukrep zavarovanja, ki je začasen (277. člen in 278. člen ZIZ), zato tudi argument o posegu v ustavno pravico ne vzdrži, če so izpolnjene vse predpostavke za izdajo začasne odredbe, saj bi ta bil kvečjemu začasne narave. Sodišče je zaključilo, da tudi začasne odredbe iz okvira primeroma naštetih odredb v 273. členu ZIZ predstavljajo poseg v ustavne pravice; prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin in premičnin pa predstavlja poseg v ustavno pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS, vendar pa verjetno ne more biti dvoma o dopustnosti njihove izdaje, če so za to izpolnjene potrebne predpostavke. Navedeno pomeni, da lahko sodišče za zavarovanje nedenarnih terjatev izda vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja.
Pripravila: mag. Jasmina Cigrovski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
