Namen publicitetnega načela je varstvo pravnega prometa, iz česar izhaja, da je za učinkovito sklicevanje na obstoj neke stvarne pravice nujno, da je navzven zaznavna. Pri nepremičninah se publicitetni učinek stvarnih pravic izkazuje z vpisom v zemljiško knjigo, za katero velja načelo zaupanja v zemljiškoknjižne podatke. Pozitivni publicitetni učinek je zapisan v prvem odstavku 6. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), v drugem odstavku istega člena pa negativni publicitetni učinek, ki pomeni, da tretji ni dolžan vedeti za podatek, ki je pomemben za pravni promet, pa ni vpisan v zemljiško knjigo. Gre za domnevo, da tretji za nevpisani podatek ne ve. Tako je Višje sodišče v zadevi I Cp 374/2011 ob upoštevanju zapisanega zavrnilo pritožbo na sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili v obe smeri.
V zadevi je tožnica sicer dokazala obstoj zatrjevane služnostne poti, ni pa izpodbijala dobrovernosti toženke ob pridobitvi lastninske pravice na nepremičnini oz. služečem zemljišču. Toženka je postala lastnica nepremičnine na podlagi prodajne pogodbe in dosegla vpis svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo. Sporna stvarna služnost pravice hoje in vožnje po pridobljenem zemljišču v zemljiško knjigo nikoli ni bila vpisana. V skladu z 9. členom SPZ se po zakonu domneva dobra vera toženke, da ob pridobitvi lastninske pravice ni vedela za nevknjiženo stvarno služnost, toženka pa je dobro vero v odgovoru na tožbo tudi zatrjevala.
Drugi odstavek 44. člena SPZ pravi, da pravica, pridobljena s priposestovanjem, ne sme biti v škodo tistemu, ki je v dobri veri in zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila ta pravica vpisana v zemljiško knjigo. V času pridobitve lastninske pravice toženke je veljal Zakon o zemljiški knjigi (ZZK), ki je v četrtem odstavku 5. člena določal, da kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic.
Dobro vero tožnice bi morala izpodbiti tožeča stranka z nasprotnimi trditvami in v potrditev resničnosti le-teh tudi s predlaganimi dokazi. Tožnica pa nasprotnih trditev v postopku ni podala, ni ovrgla dejstva, da pot v naravi ni bila vidna, pa tudi ne, da bi toženka morala oziroma mogla vedeti za obstoj stvarne služnosti, torej poti preko njene nepremičnine ob nakupu nepremičnine. Po mnenju drugostopenjskega sodišča toženki tudi ni bilo moč očitati neskrbnega ravnanja ob nakupu nepremičnine. V zadevi tako tožnica s svojo pritožbo ni uspela.
Pripravila: Vanja Novak
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
