Delodajalec je delavcu odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov in sicer zato, ker je svojega sodelavca nagovarjal, da mu za lastne potrebe prepelje material, sicer last delodajalca, ter zaradi povzročanja škode, ko je brez naloga nadrejenega v prostor za neuporabne odpadke (konfiskat) odpeljal voziček, napolnjen z mesninami. Zatem, ko je delodajalec ugotovil kršitve delavca, ga je pravilno povabil na zagovor pred odpovedjo pogodbe, katerega pa se delavec ni udeležil, izredna odpoved pa je bila podana pravočasno.
Vrhovno sodišče je v sodbi opr. št. VIII Ips 52/2010 delavčevo ravnanje opredelilo kot napeljevanje k protipravni odtujitvi in kot povzročitev škode delodajalcu (v vrednosti samovoljno odstranjenih izdelkov na odpad). Delodajalec je kasneje sam s svojo dejavnostjo preprečil nastanek večje škode, ko je odbral vakumirane izdelke iz kontejnerja z odpadki. Delavčevo ravnanje pomeni kršitev prepovedi škodljivega ravnanja iz 35. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), na podlagi katerega se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno in moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.
Sodišče je prav tako presodilo, da delavčevega ravnanja ni mogoče šteti za nenamerno napako. Delavec je namreč voziček z uporabnimi izdelki samovoljno odpeljal proti konfiskatu in izdelke vsul v kontejner z odpadki kljub predhodnemu opozorilu vodje drugega oddelka, da ne gre za odpadni material. Samovoljno ravnanje, ki neposredno privede ali bi lahko privedlo do povzročitve škode, pri katerem delavec vztraja kljub očitno tehtnemu opozorilu sodelavca, da se tako ne dela, ima vse elemente naklepa. Ob opozorilu sodelavca se delavec ne more sklicevati na pomoto, temveč lahko gre samo za izrecno hoteno ravnanje. Ob opozorilu, da gre za uporabne izdelke, tudi ni vzdržna presoja, da se delavec ni zavedal škode, ki bo nastala delodajalcu, če take neoporečne izdelke odvrže v kontejner z odpadki.
Sodišče je zaključilo, da je takšno ravnanje lahko delavec storil le hote, zavedajoč se nedovoljenosti ravnanja in zavedajoč se nastanka škode. Ugotovilo je, da so bili elementi naklepa v celoti podani, pri tem pa ni bistveno, kakšni motivi so delavca pri tem vodili. Sodišče je tako potrdilo, da predstavlja nagovarjanje k odtujitvi predmetov delodajalca in naklepno povzročanje večje škode hujšo kršitev delovnih obveznosti v smislu druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR.
V zvezi z vprašanjem utemeljenosti podaje izredne odpovedi je sodišče ponovilo že večkrat zavzeto stališče, da za zakonitost izredne odpovedi delodajalcu v sami odpovedi ni treba navajati okoliščin in interesov, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja med strankama do izteka odpovednega roka. Takšne okoliščine in interese lahko delodajalec navaja pred sodiščem. Prav tako je sodišče poudarilo, da je delodajalec v odpovedi izrecno ugotovil, da zaradi ravnanj delavca ni mogoče ohranjati delovnega razmerja. Upoštevalo je tako škodo, ki jo je delavec povzročil, kot tudi vidik varstva potrošnikov, saj se delodajalec ukvarja z občutljivo prehrambeno proizvodnjo. Delodajalec bi namreč moral imeti vsaj osnovno zaupanje v korektno delo delavca, delavec pa bi moral izkazovati tudi spoštljiv odnos pri ravnanju z izdelki, namenjenimi prehrani ljudi. Po mnenju vrhovnega sodišča je pravni standard nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja, tudi le do izteka odpovednega roka, v celoti izpolnjen, izredna odpoved pa zakonita.
Pripravila: mag. Jasmina Cigrovski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.