Vrhovno sodišče RS v zavrnitvi revizije obrazlaga, da se ta odreditev lahko šteje kot izjava toženi stranki, da izplačila dela plače ne bo zahteval. V poslovnih knjigah izplačevanje nižje plače, kot dolg do tožnika, ni bilo izkazano, njegova odpoved delu plače pa tudi ni bila pogojena in ni bila dana z zadržkom. Nasprotno, tožnik je svojo izjavo več mesecev potrjeval s konkludentnimi dejanji, ko je brez ugovora prejemal nižjo plačo, kot mu jo je določala individualna pogodba.
Ker je z odpustom dolga obveznost prenehala, tožena stranka do tožnika iz naslova neizplačanih plač ni imela nobenih obveznosti, zato tožnik ni mogel uspešno zahtevati izplačila razlike plače. Z odpustom dolga preneha pravica in terjatev ugasne. Razlogi za izplačevanje nižje plače od pogodbeno dogovorjene za odločitev niso bistveni, izpodbijana sodba pa se je utemeljeno sklicevala na sodno prakso v skoraj identičnem primeru VIII Ips 5/2005.
Nadzorni svet je direktorja razrešil iz krivdnih razlogov, tožena stranka pa mu je dva meseca kasneje redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe. Novo pogodbo je tožnik tudi podpisal, vseeno pa je pred sodiščem prve stopnje zahteval ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ugotovitev nezakonitosti nove pogodbe o zaposlitvi. Tožbeni zahtevek je sodišče v večini zavrnilo, ugodilo pa je zahtevku za premalo izplačane plače. Po pritožbi tožene stranke je bila sodba sodišča s strani drugostopenjskega sodišča spremenjena tudi v tem delu, in sicer z zavrnitvijo zahtevka za plačilo premalo izplačane plače.
Tožnik, ki je vložil revizijo in zatrjeval bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava, kršitev ni uspel dokazati.
Na podlagi 259. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) je po imenovanju za direktorja s strani nadzornega sveta, direktor sklenil Pogodbo o pravicah in obveznostih člana uprave. Čeprav v osnovi ni šlo za pogodbo o zaposlitvi, je bila taka njena vsebina, tožena stranka pa jo je sama štela tudi za pogodbo o zaposlitvi in jo je kot tako odpovedala. Razrešitev s strani nadzornega sveta pa je statusno pravno vprašanje, zato njena pravilnost in zakonitost ni bila predmet delovnega spora pred delovnim sodiščem. V delovnem sporu je delovno sodišče vezano bodisi na samo dejstvo razrešitve ali na odločitev o njeni zakonitosti, sprejeti v ustreznem postopku. Tudi v konkretnem primeru se zato sodišče ni spuščalo v utemeljenost razlogov zanjo. Pogodba o zaposlitvi je bila direktorju odpovedana na podlagi 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik presoje utemeljenosti odpovednega razloga v pritožbi ni uveljavljal, zato so revizijske navedbe glede neutemeljenosti odpovednega razloga nedovoljena revizijska novota (372. člen Zakona o pravdnem postopku).
Tudi zatrjevane napake volje pri podpisu nove pogodbe o zaposlitvi tožnik ni izkazal. Končna posledica razrešitve je lahko tudi izguba zaposlitve, na katero je tožnik lahko in moral računati že ob imenovanju. Možnosti razrešitve in posledično prenehanje delovnega razmerja zato ni mogoče šteti za nedopustno grožnjo v smislu 45. člena OZ, ki jo je tožnik zatrjeval. V času, ko je pogodbo podpisal, je takrat veljavni Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR) v 13. členu predvidel razporeditev razrešenega direktorja na drugo ustrezno delovno mesto. Ob razrešitvi in odpovedi pogodbe pa je ZDR v 88. in 90. členu predpisal obveznost delodajalca, da delavcu, katerega delo ni več potrebno, ponudi novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto. V obeh primerih je šlo za ohranitev zaposlitve. Ker je tožnik ponujeno pogodbo o zaposlitvi podpisal in v reviziji ne zatrjuje, da bi šlo za ponudbo neustrezne zaposlitve, niti ni mogoče govoriti o kakšnem strahu za izgubo zaposlitve in sredstev za preživljanje.
Pripravila: Vanja Novak
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
