49.a člen ZSPJS opredeljuje način prevedbe osnovne plače javnega uslužbenca oziroma funkcionarja ter njeno uvrstitev v plačni razred. Določeno je, da se za določitev plačnega razreda opravi prevedba nominalnih zneskov osnovnih plač, določenih za delovna mesta oziroma nazive ter funkcije in nominalnih zneskov osnovnih plač po predpisih in kolektivnih pogodbah. Nominalni znesek osnovne plače, ki je podlaga za prevedbo, se določi tako, da se seštevek količnika delovnega mesta in dodatkov iz 49.b člena zakona pomnoži z vrednostjo osnove za obračun plač. Nominalni znesek osnovne plače javnega uslužbenca in funkcionarja, ki je podlaga za prevedbo, pa se določi tako, da se seštevek količnika, ki ga je javni uslužbenec oziroma funkcionar dosegel z napredovanjem na delovnem mestu ali v nazivu in dodatkov iz 49.b člena zakona, pomnoži z vrednostjo osnove za obračun plač.
Računsko sodišče se je srečalo z vprašanjem, ali se ob prevedbi upoštevajo tudi količniki za določitev osnovne plače, ki so bili doseženi z napredovanji, izvedenimi v nasprotju s prej veljavnimi predpisi. Ker so lahko bili količniki za določitev osnovne plače doseženi s kršitvijo predpisov, je sodišče postavilo vprašanje, ali bi bilo treba te količnike pred prevedbo spremeniti oziroma jih ne upoštevati. Nejasnost določb drugega in tretjega odstavka 49.a člena predstavlja predvsem dejstvo, da se pri določanju formule za izračun nominalnih zneskov izhaja iz dikcije doseženih količnikov in ne vsebuje določbe, ki bi proračunske uporabnike zavezovala oz. jim dala pooblastilo, da ob prevedbi preverjajo zakonitost oz. skladnost pridobljenih količnikov s prej veljavnimi predpisi in upoštevajo le zakonito pridobljene količnike, ter s tem posegajo v pravnomočne oz. veljavno sklenjene individualne delovno pravne akte. Avtentična razlaga naj bi pojasnila, ali je ob prevedbi treba upoštevati količnike ne glede na to, ali so bili pridobljeni v skladu ali v nasprotju s predpisi.
V okviru 49.a člena ni določeno preverjanje zakonitosti oz. skladnosti količnikov z veljavnimi predpisi, še manj pa poseg v pravnomočne individualne delovno pravne akte in veljavno sklenjene pogodbe o zaposlitvi oz. anekse in s tem pridobljene pravice. V plačo javnega uslužbenca ob prevedbi in s tem individualne delovno pravne akte se je lahko posegalo le v okviru izrednih pravnih sredstev v določenih v procesnih predpisih, v okviru specialnih inštitutov urejenih v področnih predpisih in v skladu s splošnimi pravili civilnega prava. Prav tako ni obveznost delodajalca, da najprej vzpostavi zakonito stanje glede pravilnosti določitve plače pred prehodom na nov plačni sistem in šele nato izpelje postopke prevedbe v skladu z ZSPJS. Za takšne posege bi delodajalec moral imeti eksplicitno pooblastilo v zakonu, saj bi v nasprotnem primeru njegova dejanja štela za kršitev načela zaupanja v pravo, ki je sestavni del ustavnega načela pravne države.
Ker torej preučevani člen ne more biti pravna podlaga za odpravo nepravilnosti v plačah, je Državni zbor z avtentično razlago pojasnil, da se ob prevedbi nominalnih zneskov osnovne plače delovnega mesta oziroma naziva upošteva tisti količnik, ki je bil za delovno mesto oziroma naziv določen v individualnem delovno pravnem aktu javnega uslužbenca ali v aktu delodajalca.
Pripravila: mag. Jasmina Cigrovski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
