Sodišče prve stopnje je na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi iz leta 1999 kot izvršilnega naslova dovolilo novo izvršbo in izdalo sklep o izvršbi.
Dolžnik je v ugovoru navajal, da bi moralo sodišče upoštevati odločbo ustavnega sodišča RS z dne 02.03.2006 glede teka zamudnih obresti ter kasnejše spremembe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in Obligacijskega zakonika (OZ). Četudi je bil izvršilni naslov izdan že pred odločbo Ustavnega sodišča RS pa izvršilno sodišče mora presoditi, ali je izvršba res dopustna za vse natekle in neplačane zamudne obresti.
Ustavno sodišče je z odločbo pod opr. št. U-I-300/04 z dne 02.03.2006 odločilo, da se 1060. člen Obligacijskega zakonika – OZ (Ur.l. RS št. 83/01 in 32/ 04) razveljavi, kolikor se zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 01.01.2002 uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerij – ZOR (Ur.l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89), čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. To pomeni, da je tudi za tista obligacijska razmerja, ki so nastale pred uveljavitvijo OZ, treba za čas po 01.01.2002 uporabljati določilo 376. člena OZ, ki določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico (pravilo ne ultra alterum tantum). To pomeni:
- da obresti od terjatev, nastalih pred uveljavitvijo OZ ( torej do vključno 31.12.2001 ) sicer lahko presežejo višino glavnice, vendar pa je upnik upravičen zahtevati le tisti znesek obresti, kolikor je ta znašala na dan 31.12.2001;
- da obresti od terjatev, nastalih po tem datumu ( torej od 01.01.2001 dalje ), prenehajo teči, ko dosežejo višino glavnice (376. člen OZ )
Zakon o spremembah in dopolnitvah Obligacijskega zakonika – OZ–A, ki je stopil v veljavo 22.05.2007, sicer zamudne obresti ne določa več pravila ne ultra alterum tantum. Ker zakon nima izrecne predhodne določbe, ki bi povedala na katera obligacijska razmerja se sprememba nanaša, je treba glede na splošno prepoved retroaktivnosti šteti, da se OZ – A do uveljavitve OZ – A že dosegle glavnico, ne sme nanašati. V teh primerih so obresti po samem zakonu nehale teči in z uveljavitvijo OZ – A ne smejo začeti teči znova (tako tudi odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up 699/05).
Drži upnikova trditev, da je bilo s pravnomočnim sklepom o izvršbi v delu, ki se nanaša na tek zamudnih obresti od zapadlosti do plačila, pravnomočno odločeno o dolžnikovi obveznosti plačila zamudnih obrestih, vendar le po temelju. O višini terjatve iz naslova zamudnih obresti pa s sklepom še ne more biti pravnomočno odločeno, ker trenutek plačila obveznosti ni znan oziroma določen vnaprej, pač pa o višini terjatve iz naslova zamudnih obresti odloči izvršilno sodišče, ki pri tem upošteva dan plačila in vsa pravila, ki urejajo višino zamudnih obresti, prav tako pa je pravne standarde glede teka zakonskih zamudnih obresti dolžan upoštevati tudi dolžnikov dolžnik. Glede na navedeno je moralo sodišče ugovoru dolžnika delno ugoditi in upoštevaje zakonske določbe in odločbe US RS izvršbo dovoliti v omejene obsegu, kar zadeva zamudne obresti.
Pripravil: Igor Cek, odvetnik
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
