Kot odraz implementacije Direktive 2002/47/EC imamo v Sloveniji Zakon o finančnih poslovanjih (ZFZ) že vse od leta 2004. Namen direktive je bil ustvariti enoten pravni okvir finančnega zavarovanja v Evroski uniji (EU) in odpraviti večino tradicionalnih formalnih ovir, kar naj bi vodilo v povezan in učinkovit finančni trg.
Glede na smernice direktive je obstoječi zakon zagotavljal sklepanje finančnih zavarovanj s pomočjo finančnih instrumentov in gotovine pri zavarovanjih vseh vrst transakcij na kapitalskih trgih, v zakladništvu, pri financiranju, plačilih in klirinških sistemih ter splošnih bančnih posojilih.
Zaradi gospodarske krize in kreditnega krča, se je Direktiva leta 2009 spremenila s širitvijo seznama sredstev in predmetov finančnega zavarovanja na denarne terjatve, ki izhajajo iz kreditne pogodbe oz. bančnega posojila.
Glavni cilj novele ZFZ-B je tako v ustvarjanju novih spodbud za gospodarsko rast in nova delovna mesta. Cilj direktive in tudi novele ZFZ–B je namreč olajšati dostop do finančnih sredstev, znižati stroške obratnega kapitala in znižati stroške posojilojemalcev. Hkrati je potrebno olajšati in odpraviti nacionalne ovire pri ustanavljanju tovrstnih finančnih zavarovanj ter poenotiti pravila za poslovanje med centralnimi bankami, s čimer bo spodbujena čezmejna uporaba teh zavarovanj.
Novela ZFZ-B tako razširja nabor primernih finančnih zavarovanj, in sicer poleg gotovine in finančnih instrumentov (delnice in drugi vrednostni papirji, obveznice) dodaja kot primerno sredstvo oziroma predmet zavarovanja še bančna posojila. V skladu s smernicami evropske Direktive ZFZ-B določa lažje in enotne pogoje tako za domače kot tuje finančne institucije pri ustanovitvi takšnega finančnega zavarovanja z bančnim posojilom.
Tisti, ki daje finančno zavarovanje, svoj dolg zavaruje s terjatvijo, ki jo ima na podlagi predhodno sklenjene pogodbe do svojega dolžnika in s katero mu je dal bančno posojilo. V skladu z novim 3. členom je bančno posojilo denarna terjatev iz kreditne pogodbe, ki jo je odobrila kreditna institucija. Pri tem se iz tega izključujejo potrošniška posojila, razen, če je dajalec zavarovanj katera izmed zakonsko omenjenih institucij (Centralne banke držav članic, Evropska centralna banka, Mednarodni denarni sklad, Evropska investicijska banka, Banka za mednarodne poravnave, multilateralne banke za razvoj). Razlog za takšno odločitev je v previdnosti in dodatnem varstvu potrošnikov tudi na tem področju.
Z novim 7. členom dajalec finančnega zavarovanja izpolni svojo obveznost iz finančnega zavarovanja tako, da
Direktiva pri sklenitvi finančnega zavarovanja, katerega predmet je bančno posojilo odpravlja obličnost oziroma kakršnikoli ovire, ki bi bile nujne za samo ustanovitev finančnega zavarovanja. Pri prenosu bančnega posojila v zavarovanje gre pravzaprav za institut, ki ga naš
pravni red že pozna, in sicer za fiduciarno cesijo, ki jo ureja Stvarnopravni zakonik (SPZ). Za uspešen prenos terjatve se namreč že po veljavni ureditvi ne zahteva obvestilo dolžnika.
V primeru, ko dajalec zavarovanja ne želi prenesti bančnega posojila na upravičenca, ampak zgolj v njegovo korist ustanoviti zastavno pravico na bančnem posojilu, pa je po veljavni ureditvi za nastanek zastavne pravice upravičenca na terjatvi, izvirajoči iz bančnega posojila, obvestitev dolžnika nujna.
Spremembe 6. člena tako določajo, da pri maksimalni zastavni pravici na gotovini, benčnem posojilu ali finančnem instrumentu in v primeru, ko ni določen najvišji znesek jamstva, premoženje v celoti jamči za zavarovane terjatve. Pri tem je dodano določilo, da se takšno finančno zavarovanje z maksimalno zastavno pravico lahko ustanovi le na gotovini, bančnih posojilih ali finančnih instrumentih, ki se vodijo v registru.
Ena izmed temeljnih zahtev Direktive je odprava vseh formalnih pogojev, od katerih bi bila lahko odvisna veljavnost oziroma neveljavnost finančnega zavarovanja. Zato je v primeru ustanovitve zastavne pravice na bančnem posojilu (v smislu finančnega zavarovanja) nujna specialna ureditev, ki za ustanovitev takšne oblike zavarovanja ne zahteva obvezne obvestitve dolžnika. V zvezi s tem spremembe 10. člena določajo, da lahko prejemnik zavarovanja ob izpolnitvi pogojev za izvršitev zavarovanja takoj obdrži v zavarovanje preneseno gotovino, finančni instrument, terjatve ali druga upravičenja, ki izhajajo iz bančnega posojila, razen, če s pogodbo o finančnem zavarovanju ni dogovorjeno drugače. Pri tem lahko prejemnik finančnega zavarovanja proda finančni instrument ali bančno posojilo, oziroma opravi pobotanje za zavarovano terjatvijo, vendar pa mora presežek vrednosti prenesti na dajalca finančnega zavarovanja. S tem so tudi bančna posojila podvržena enakim pravilom o izvensodni prodaji zastavljene terjatve, kot v primeru zastavitve finančnih instrumentov in možnosti izvensodne prodaje le teh.
V skladu s prehodnimi določbami vsa do sedaj sklenjena zavarovanja ostajajo še naprej v veljavi, po 30. juniju pa bodo zavarovanja že sklenjena po novem.
Pripravila: mag. Mojca Kunšek
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.