V delovnem sporu je tožnik v navajal, da so kmalu po njegovem prihodu na delo nad njim izvajali trpinčenje in psihično nasilje (mobbing), zaradi katerega je zahteval odškodnino za nastalo nepremoženjsko škodo. Višje sodišče je v sodbi Pdp 1047/2010 sledilo ugotovitvam sodišče prve stopnje, da je prišlo pri toženi stranki do nekaterih ravnanj, ki predstavljajo trpinčenje delavca na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo, višje sodišče pa je dosojeno odškodnino nekoliko znižalo.
O trpinčenju na delovnem mestu oz. mobbingu govorimo, kadar je delavec običajno iznenada in brez pravega vzroka izpostavljen grdemu ravnanju, ki se izkazuje s sovražno in neetično komunikacijo, žaljivimi opazkami, zasmehovanjem, podcenjevanjem, neutemeljenim kritiziranjem, vpitjem in sramotenjem. Gre za sistematično slabo ravnanje s podrejenim, ki se lahko ponavlja kontinuirano in žrtvam povzroča večje ali manjše socialne, psihične in zdravstvene težave. Kot je ugotovilo sodišče, je bil tožnik podvržen mobbingu, ko je pri tožniku nastopil zdravstveni razlog za daljšo upravičeno odsotnost z dela, saj je sodelavec nanj večkrat kričal in mu govoril, da slabo dela ali da ne dela tistega, kar mu je bilo naročeno. To se je tožniku dogajalo večkrat.
Višje sodišče se ni strinjalo z navedbam v pritožbi, da je tožnik z lastnim ravnanjem (po lastni odločitvi je opustil antidepresivno terapijo) povzročil, da se je depresivna motnja pri njem ponovila, ter da le-ta ni v nobeni vzročni zvezi z ravnanjem delavcev tožene stranke. Iz izvedeniškega mnenja namreč izhaja, da je dogajanje v službi bistveno vplivalo na poslabšanje tožnikovega psihičnega stanja. Sodišče prav tako dodaja, da navedbe o tem, da je bil tožnik neorganiziran, neredoljuben, da ni tekoče opravljal zadev ipd. ne opravičujejo nedopustnih ravnanj tožene stranke. Vodstveni delavci bi morali tožniku nuditi več razumevanja, njihov odnos do tožnika pa bi moral biti bolj kulturen.
Vse opisano ima znake trpinčenja na delovnem mestu. Višje sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj vseh elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke in jih ustrezno obrazložilo, zato je pritožbeni očitek tožene stranke, da ni odškodninsko odgovorna, neutemeljen. Protipravna ravnanja tožene stranke so se nad tožnikom pokazala v obliki nedopustnega kričanja in zmerjanja. Ravnanje je bilo ponavljajoče, graje vredno in očitno negativno in žaljivo, usmerjeno proti tožniku. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je tudi opisano ravnanje povzročilo pri tožniku psihično stisko, zaradi česar je resno zbolel.
Višje sodišče je še zaključilo, da čeprav v času, ko je prišlo do mobbinga, še ni veljal 6.a člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), ki uzakonja to prepoved, to ne pomeni, da delavec ne more zahtevati odškodnino za nepremoženjsko škodo v primeru žaljivega ravnanja na delu ali v zvezi z delom po splošnih pravilih civilnega prava. Po pravilih civilnega prava ter skladno s 44. členom ZDR, ki ureja obveznost varovanja delavčeve osebnosti in določa, da mora delodajalec varovati in spoštovati delavčevo osebnost in upoštevati in ščititi delavčevo zasebnost, je prvostopenjsko sodišče pravilno prisodilo tožniku odškodnino na podlagi 131. in 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ).
Pripravila: mag. Jasmina Cigrovski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
