Tožnik je bil na seji skupščine družbe z omejeno odgovornostjo namreč odpoklican, sklenjeno pa je imel pogodbo za nedoločen čas kot poslovodja oz. direktor družbe, brez posebej dogovorjenih razlogov za njeno prenehanje. Ponujena mu je bila nova pogodba o zaposlitvi za ustrezno delo, ki je ni sprejel. Zanj je bilo sporno, ali predstavlja odpoklic utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi in ali so to takšne okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je že glede na razrešitev oziroma odpoklic tožnika s poslovodne funkcije s strani pristojne skupščine podan utemeljen razlog nesposobnosti za odpoved pogodbe o zaposlitvi, sami razlogi za odpoklic pa za odpoved pogodbe o zaposlitvi niso bistveni.
Pri predmetni odločitvi se je sodišče sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 460/2006, v kateri je bilo obrazloženo, da je v primeru, ko stranki v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi na razlog odpovedi ne moreta več vplivati in ko zagovor po drugem odstavku 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) ne more imeti smisla, od delodajalca neutemeljeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. V omenjeni zadevi je bilo reviziji ugodeno, izpodbijana sodba pa spremenjena tako, da se tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev (pravilno - ugotovitev nezakonitosti) odpovedi in priznanje pravic iz delovnega razmerja na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi kot neutemeljen zavrne.
Tudi v obravnavani sodbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 474/2009 na predhodno razrešitev oziroma odpoklic s funkcije poslovodje v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi nista mogla vplivati ne tožnik, ne novo imenovani direktor tožene stranke, zato zagovor ne bi imel uspeha.
Vprašanja statusnega prava, kamor sodi imenovanje in razrešitev direktorja, se rešujejo po pravilih, določenih v Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD-1) in družbeni pogodbi. O pravilnosti in zakonitosti odpoklica direktorja tudi ni pristojno odločati delovno sodišče; razrešitev sama v delovnem sporu ni bila in ne more biti več stvar sodne presoje. Po 72. členu ZDR je dopuščena le možnost, da tudi direktor družbe sklene pogodbo o zaposlitvi, v kateri se lahko določene pravice, obveznosti in odgovornosti uredijo drugače, kot pa to velja za delavce v odvisnem delovnem razmerju. Odločitev o razrešitvi tožnika s funkcije poslovodje ima sicer vpliv na njegov delovnopravni status, saj je s tem hkrati ugotovljena tožnikova nesposobnost za opravljanje dela na dotedanjem delovnem mestu poslovodje oz. mu je nadaljnje delo na takem delovnem mestu objektivno onemogočeno. Ne glede na to pa gre za dva ločena postopka.
Odločitev o postavitvi poslovodje s strani družbenikov (o tem odločajo na podlagi pete alineje 505. člena ZGD-1) je pogoj za opravljanje dela poslovodje na podlagi pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru v tožnikovi pogodbi ni bilo posebej dogovorjenih razlogov za prenehanje le-te, prav tako tega ni določala družbena pogodba, razrešitev poslovodje s strani skupščine družbenikov je bila realizirana na podlagi tretjega odstavka 515. člena ZGD-1. Sama razrešitev oziroma odpoklic poslovodje, ki ni predmet delovnega spora, z vidika pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto že pomeni utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določb druge alineje prvega odstavka 88. člena ZDR (razlog nesposobnosti), zato je bila zakonito odpovedana na podlagi enega od zakonsko določenih utemeljenih odpovednih razlogov (75. člen ZDR).
Pripravila: Vanja Novak
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.