Direktiva velja za vsa plačila kot prejemke v zvezi s trgovinskimi posli (posli med podjetji, ki vodijo k dostavi blaga ali izvajanju storitev za plačilo), ne pa tudi za poslovanje s potrošniki ter pri drugih plačilih, npr. poslovanje s čeki in menicami, nadomestila za škodo itd. Države lahko pri implementaciji direktive v notranji pravni red prav tako izključijo dolgove, ki so predmet postopkov zaradi insolventnosti, vključno s postopki za prestrukturiranje dolga.
V trgovinskih poslih so upniki upravičeni do obresti zaradi zamude pri plačilu, vendar le v primeru, če je upnik sam izpolnil svoje pogodbene in zakonite obveznosti ter če je dolžnik odgovoren za zamudo. Višina zamudnih obresti je določena v višini najmanj 8%, določa pa se na podlagi t.i. referenčne stopnje. Navedena ureditev seveda ne pomeni, da upnik mora zahtevati plačilo obresti, temveč mu zgolj dalje možnost, da to zahteva in sicer brez kakršnega koli predhodnega obvestila o neizpolnitvi obveznosti ali drugega podobnega obvestila, v katerem dolžnika opozori na njegovo obveznost plačila.
Direktiva ureja tudi vprašanje zapadlosti obveznosti oz. določanje plačilnih rokov, od katerih je upnik upravičen do zaračunanja obresti, s tem pa naj bi se zagotavljanja tudi večja pravna varnost dolžnikov. Če je v pogodbi ali na računu določen dan plačila, se obresti računajo od dneva, ki sledi temu roku, če pa datum plačila ni določen, se upoštevajo naslednji roki:
- 30 koledarskih dni po dnevu, na katerega dolžnik prejme račun ali drugo ustrezno zahtevo za plačilo;
- kadar je dan prejema računa ali druge ustrezne zahteve za plačilo dvomljiv, 30 koledarskih dni po dnevu prejema blaga ali izvedbe storitev;
- kadar dolžnik prejme račun ali drugo ustrezno zahtevo za plačilo pred prejemom blaga ali izvedbo storitev, 30 koledarskih dni po dnevu prejema blaga ali izvedbe storitev in
- kadar je postopek sprejemanja ali preverjanja, s katerim se preveri skladnost blaga ali storitev s pogodbo, določen zakonsko ali pogodbeno in če dolžnik prejme račun ali drugo ustrezno zahtevo za plačilo pred ali na datum sprejemanja ali preverjanja, 30 koledarskih dni po navedenem datumu.
Poleg določitve splošnega 30 dnevnega plačilnega roka je novost, ki jo prinaša direktiva, tudi ta, da se ob strinjanju obeh strank plačilni rok podaljša na 60 koledarskih dni, ureditev plačilnih rokov pa se nanaša tudi na določanje plačilnih rokov med podjetji in javnimi organi.
Skladno z direktivo je upnik upravičen tudi do nadomestila stroškov izterjave v višini najmanj 40 EUR oziroma lahko zahteva razumno nadomestilo za kakršne koli stroške izterjave (npr. najem odvetnika ali agencije za izterjavo dolgov).
Države naj bi s prenosom direktive v nacionalno zakonodajo zagotovile tudi, da pogodbeni pogoji in praksa glede plačilnih rokov, obrestnih mer ter nadomestil stroškov izterjave niso skrajno nepošteni do upnika, prav tako pa morajo zagotoviti tudi preglednost glede pravic in obveznosti, ki izhajajo iz direktive. Slovenija je s predlogom Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih v slovenski pravni red prenesla prenovljeno direktivo, dodatno pa še obvezen večstranski pobot in register menic, protestiranih zaradi neplačila. Nekatere rešitve predloga naj ne bi bile ustrezne zaradi nedosledne implementacije ter zaradi neupoštevanja specifik slovenskega prostora, predlog pa je še na obravnavi.
Pripravila: mag. Jasmina Cigrovski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
