Pobudniki so posedovali plovila daljša od osmih metrov, ki jih imajo privezana v koprskem mestnem pristanišču na podlagi ustrezne pogodbe po 16. členu prej veljavnega Odloka o občinskih pristaniščih, ki naj bi jim podelil trajno pravico uporabe priveza. Novi odlok je v 59. členu določil, da mora uporabnik priveza, ki ima ob uveljavitvi tega odloka na podlagi pogodbe privezano plovilo dolžine daljše od 8 m in ne gre za ribiška plovila, ki so namenjena in opremljena za gospodarski ribolov, v roku šestih mesecev od uveljavitve odloka takšno plovilo odstraniti iz priveza ter upravljavcu predati privez. Po preteku roka pravica uporabe priveza preneha, kolikor pa uporabnik plovila ne odstrani, bo to prisilno opravil upravljavec na stroške uporabnika.
V pobudi je bila zatrjevana neskladnost določbe 59. člena predmetnega odloka s 155. členom Ustave RS ter z 21. in s 66. členom Zakona o lokalni samoupravi (ZLS), saj naj bi imela učinek za nazaj in naj bi posegala v njihove pridobljene pravice. Prav tako naj bi bila v neskladju z ustavo in zakonom tudi prvi odstavek 16. člena Odloka, ki določa, da je pravica do priveza omejena le na določen čas z možnostjo podaljševanja, ker pravice do trajnega priveza sploh ne omogoča več, in četrta alineja prvega odstavka 34. člena Odloka, ki določa, da pravica do priveza preneha, če uporabnik nima stalnega bivališča v Mestni občini Koper.
Pobuda pred ustavnim sodiščem je bila zavržena, ker Ustavno sodišče ni pristojno za presojo akta, ki ni predpis, temveč je posamični akt. Glede na to, da Odlok ureja opravljanje in financiranje javne službe upravljanja pristanišč v Mestni občini Koper ter pravice in obveznosti uporabnikov javne službe v teh pristaniščih je Odlok splošni pravni akt, ki učinkuje erga omnes. Ustavno sodišče je obrazložilo, da predmetni odlok ni splošni akt v celoti, ne glede na svoje poimenovanje in ne glede na to, da ga je v obliki odloka sprejel občinski svet Mestne občine Koper (enako odločeno tudi npr. v U-I-53/10 z dne 15.4.2010 in U-I-109/09 z dne 4.3.2010). Zaradi vsebine določbe izpodbijanega 59. člena Odloka je le-ta po svoji pravni naravi posamičen pravni akt in ne splošni pravni akt (predpis), saj je posamična norma vsebovana v generalni upravni odločbi, v kateri se ista upravna odločba izda poimensko nedoločenim osebam, ki pa so določljive po znakih, opredeljenih v odločbi. Po vsebini je torej 59. člen Odloka generalna upravna odločba in zato posamični pravni akt.
Ustavnosti in zakonitosti posamičnih aktov namreč ni mogoče izpodbijati s pobudo pred Ustavnim sodiščem. Po četrtem odstavku 5. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) se zakonitost predpisa lokalne skupnosti, ki ureja posamična razmerja, presoja v upravnem sporu. Iz enakih razlogov je bila pobuda zavržena v delu izpodbijanja prvega odstavka 16. člena in četrte alineje prvega odstavka 34. člena Odloka, kolikor se uporabljata tudi za pobudnike kot uporabnike priveza ob uveljavitvi Odloka.
Hkrati pobudniki niso izkazali pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti kolikor so izpodbijali predmetni določbi kot interesenti za pridobitev novega priveza na podlagi Odloka, saj niso pojasnili, kako bi se njihov pravni položaj izboljšal, četudi bi Ustavno sodišče izpodbijani določbi razveljavilo.
Mestni svet Mestne občine Koper je izpodbijano določbo 59. člena odloka nadomestil z Odlokom o spremembah in dopolnitvah Odloka o pristaniščih, tako, da uporabnik priveza, ki ima ob uveljavitvi tega odloka na podlagi pogodbe o uporabi priveza privezano plovilo dolžine daljše od 8 m, lahko izjemoma podaljša pogodbo skladno z določili odloka, če za podaljšanje veljavnosti obstoječih pogodb izpolnjuje vse ostale pogoje skladno z odlokom. Ob morebitni zamenjavi plovila, le-to ne sme presegati 8 m. Pristojbina za plovila se obračuna po veljavnem ceniku, za vsak meter, ki presega 8 m, se le-ta poviša za 10%.
Pripravila: Vanja Novak
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
