Skladno s pravico vsakega posameznika, da se prosto giba in prebiva na ozemlju držav članic EU, ki jo natančneje opredeljuje Direktiva št. 2004/38/ES, so kot posledica vse večje mobilnosti vedno pogostejše t.i. mednarodne zakonske zveze, v katerih partnerja nista iz iste države. V primeru razveze takšne zveze, kot tudi v primeru, ko sta zakonca iz iste države, vendar živita v tujini ali narazen v različnih državah, se pojavi vprašanje, katero nacionalno pravo se pri razvezi uporablja.
Uredba št. 2201/2003 ureja pristojnosti, priznavanje ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih ter sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo. Z Uredbo je tako določena splošna pristojnost v zadevah glede razveze, prenehanja življenjske skupnosti ali razveljavitve zakonske zveze, ki je vezana na kraj prebivanja partnerjev, večji poudarek pa je na ureditvi starševske odgovornosti, pri čemer so kriteriji pristojnosti oblikovani tako, da se čim bolj upoštevajo interesi otrok. Ker navedena uredba vprašanja razveze ne ureja celovito in so nekatera vprašanja še vedno odprta, je 14 držav članic (Belgija, Bolgarija, Nemčija, Španija, Francija, Italija, Latvija, Luksemburg, Madžarska, Malta, Avstrija, Portugalska, Romunija in Slovenija), sprejelo Uredbo št. 1259/2010, s katerim so se dogovorile o okrepljenem sodelovanju na področju prava, ki se uporablja za razvezo zakonske zveze in prenehanja življenjske skupnosti.
Nova uredba, ki se uporablja samo v nekaterih državah članicah, omogoča, da si mednarodni pari sami izberejo pravo države, ki naj se uporablja pri razvezi. Navedena pravica izvira iz dejstva, da je zaradi vse večje mobilnosti državljanov potrebna večja prožnost in hkrati večja pravna varnost, kar posledično vpliva tudi na svobodno izbiro prava. V mnogih evropskih državah se sicer mednarodni pari že lahko ločijo po zakonodaji druge države, zaradi različnih pravil o tem, katero pravo naj se uporablja, pa prihaja do dolgotrajnih in dragih ločitvenih postopkov.
Par lahko vse do začetka postopka pred sodiščem določi pravo, ki naj se uporabi v razvezi. Uporabi se lahko bodisi pravo države, v kateri imata ob sklenitvi dogovora običajno prebivališče, pravo države, v kateri sta nazadnje imela običajno prebivališče, če eden od njiju ob sklenitvi dogovora tam še vedno prebiva, ali pravo države, katere državljan je eden ali drugi zakonec ob sklenitvi dogovora, oziroma pravo sodišča, pred katerim poteka postopek. Zakonca lahko pravo, ki naj se uporabi, izbereta tudi med postopkom, če to dopušča pravo sodišča.
Dogovor o izbiri prava mora biti sklenjen v pisni obliki, opremljen z datumom ter vsebovati podpisa obeh zakoncev oziroma partnerjev, pri čemer uredba izrecno določa, da se vsa elektronska sporočila, ki zagotavljajo trajen zapis dogovora, štejejo za enakovredna pisni obliki. Z uredbo so predvidene tudi situacije, ko pravo sodelujoče države članice za veljavnost dogovora predvideva še dodatne formalne zahteve oziroma primere, ko ima par prebivališče v različnih državah članicah, le-to pa določa različne formalne zahteve za veljavnost dogovora.
Uredba prav tako določa, katero pravo se bo uporabilo, kadar se par o tem ne sporazume oziroma se o tem ni mogel sporazumeti. V tem primeru se uporabi pravo običajnega prebivališča para v trenutku, ko se je pred sodiščem začel postopek, ali, če to ni mogoče, zadnjega običajnega prebivališča zakoncev, oziroma pravo države, katere državljana sta oba zakonca v trenutku, ko se je začel postopek pred sodiščem, ali, če to ni mogoče, pravo države, v kateri se je začel postopek pred sodiščem. S takšno ureditvijo se bi naj preprečilo, da bi en zakonec izkoristil prednosti prava ene države, drugi pa bi bil zato v ločitvenem postopku prikrajšan.
V določenih primerih, kadar pravo, ki se uporablja, ne predvideva razveze zakonske zveze bodisi enemu od zakoncev zaradi spola ne daje enakih možnosti za razvezo ali prenehanje skupnosti, se uporablja pravo sodišča, pred katerim se je začel postopek.
Z Uredbo se urejena tudi vprašanja glede kolizije prava, ki so povezane z ozemeljskimi enotami ali s kategorijami oseb, določeno pa je tudi, da ne nova uredba posega na področje Uredbe št. 2201/2003 ter Pogodbe o delovanju EU in veljavnih mednarodnih konvencij.
Uredba se bo začela uporabljati 21. junija 2012.
Pripravila: mag. Jasmina CigrovskiČlanki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
