Tožnik je v zadevi I U 156/2010 izpodbijal prvostopno odločbo davčnega organa z dne 31.12.2008 v delu, ki se nanaša na odmero prispevkov za socialno varnost pred junijem 2003 ter obrestni del, ki se nanaša na čas pred 27.6.2005. Po tožnikovem mnenju so zastaralni roki tekli glede na prvo zakonito odmero tožnikovih prispevkov za socialno varnost, do katere naj bi prišlo šele dne 27.6.2008, torej naj bi obveznost za plačilo prispevkov za socialno varnost do vključno junija 2003 zastarala.
Drugostopni organ je tožnikovi pritožbi ugodil v delu za zastaranje odmere prispevkov za socialno varnost za leti 2000 in 2001 ter za mesec januar 2002, zavrnil pa ugovor zastaranja za odmero prispevkov za socialno varnost za leto 2002 od februarja in 2003 do vključno junija. Po mnenju drugostopnega organa in v skladu z določbo 1. odstavka 126. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) je prvotna odločba z dne 16.2.2007 predstavljala uradno dejanje organa z namenom odmere in tako pretrgala zastaranje.
Drugostopni organ je zavrnil kasnejšo pritožbo tožnika, saj je prvostopni organ v ponovljenem postopku pri izdaji odločbe o odmeri prispevkov za socialno varnost v celoti upošteval navodila drugostopnega organa in pri ponovnem obračunu upošteval, da je odmera dela obveznosti zastarala. V skladu s 3. in 4. odstavkom 3. člena ZDavP-2 za prispevke za socialno varnost in tudi za pripadajoče zamudne obresti veljajo določbe zakona, ki se nanašajo na davek. Presoja zastaranja tako ni mogoča po določbah Obligacijskega zakonika (OZ), temveč po določbah ZDavP-2. Ta v 125. členu določa, da pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek obračunati, odtegniti, odmeriti ali plačati. V 126. členu je določeno pretrganje zastaranja, in sicer tek zastaranja pravice do odmere davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka in o katerem je zavezanec obveščen.
Ker je prvostopni organ prvo odločbo izdal 16.2.2007, ugovor zastaranja ni bil utemeljen, tožnikovo stališče, da je mogoče obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost odmeriti šele na podlagi pravnomočne in izvršljive odločbe pristojnega organa pa ni bilo skladno z določbami ZDavP-2.
Tožnik se je v postopku sicer strinjal z ugotovitvijo, da so obresti in stroški davčnega postopka izenačeni z davki, kar velja za obresti, ki so že ugotovljene in odmerjene v davčnem postopku, ne pa za obresti, ki bi nastale, kolikor bi davčni organ pravočasno uveljavil glavno terjatev. Menil je, da sporne obveznosti še nimajo statusa davščine, enako tudi obresti od glavne terjatve še niso dobile statusa davka, zato naj bi se za zastaranje uporabila določila OZ.
Zaradi nespornosti za odločitev pravno relevantnih dejstev med strankama je Upravno sodišče o zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in odločilo, da tožba ni utemeljena.
Izpodbijana prvostopna odločba je po mnenju Upravnega sodišča pravilna in zakonita, oba organa pa sta za svojo odločitev navedla tudi prave in utemeljene razloge. Glede na določbe 3. in 4. odstavka 3. člena ZDavP-2 ter pravilno ugotovljeno podlago zastaranja (125. člen ZDavP-2) ugovor tožnika, da je mogoče obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost odmeriti šele na podlagi pravnomočne in izvršljive odločbe pristojnega organa, nima podlage v ZDavP-2. Prav tako je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, da je izdaja prvostopne odločbe z dne 16.2.2007 predstavljala pretrganje zastaranja po 126. členu ZDavP-2.
Pripravila: Vanja NovakČlanki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
