Ker je bila prošnja podjetja Yellow Cab za pridobitev dovoljenja za opravljanje linijskega avtobusnega prevoza oseb na določeni progi izključno na območju Dunaja, na kateri sicer že opravlja prevoz druga družba na podlagi koncesije, zavrnjena, je družba vložila pritožbo ter izrazila dvom o združljivosti nacionalnih predpisov s pravili Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) o svobodi ustanavljanja, svobodi opravljanja storitev in konkurenci. Že PDEU v 71. členu namreč določa, da se za mednarodni prevoz na ali z ozemlja držav članic oz. za prevoz prek ozemlja držav članic uporabljajo skupna pravila, opredeljena v Uredbi št. 684/92 o skupnih pravilih za mednarodni avtobusni prevoz potnikov. Uredba med drugim opredeljuje vrste prevozov ter postopek za pridobitev dovoljenja za opravljanje prevoza oseb.
Sodišče ES je tako presojalo, ali avstrijska ureditev, ki določa, da morajo imeti avtobusni prevozniki sedež ali poslovno enoto na ozemlju države članice, kjer želijo opravljati prevoz, v nasprotju s pravom EU. Za ta namen je razlagalo posebno določbo PDEU in sicer 58. člen, ki ureja prost pretok prevoznih storitev. Uporaba načel svobode opravljanja storitev mora biti skladna z uresničitvijo skupne prometne politike, pri čemer po mnenju sodišča obveznost, da mora imeti družba na ozemlju države članice gostiteljice sedež ali drugo poslovno enoto načeloma ne more ovirati ali omejevati svobode ustanavljanja. Vendar pa lahko ima zahteva po sedežu ali poslovni enoti,še preden se mu izda dovoljenje za opravljanja teh prevozov, odvračilni učinek. Povzroči lahko, da običajno skrben gospodarski subjekt ne bi izvedel naložb, ki so lahko pomembne, če ne ve, ali bo dobil dovoljenje za opravljanje prevozov ali ne. Sodišče zato meni, da je takšna omejitev v nasprotju s pravili Unije o pravici do ustanavljanja. Sodišče je zaključilo, da nacionalna ureditev, ki zahteva, da morajo imeti gospodarski subjekti vlagatelji, ustanovljeni v drugi državi članici, sedež ali drugo poslovno enoto na ozemlju te države članice, še preden se jim podeli dovoljenje za opravljanje teh prevozov, v nasprotju s pravnim redom EU, nasprotno pa je dovoljena nacionalna zahteva, da se sedež ali podružnica ustanovi po podelitvi dovoljenja in preden vlagatelj začne opravljati to storitev.
Sodišče ES je presojalo tudi, ali se pri presojanju upravičenosti za pridobitev dovoljenja lahko upošteva tudi konkurenčno podjetje, ki že ima dovoljenje za opravljanje prevozov na delno ali povsem enakih progah, in sicer dejstvo, da bi zaradi izdaje tega dovoljenja konkurenčno podjetje imelo manjše prihodke in bi nadaljnje opravljanje koncesiranih linijskih prevozov s tržno gospodarskega vidika ne bilo več donosno. Uredba št. 684/92 kot enega od razlogov za zavrnitev izdaje dovoljenja res navaja tudi ogrožanje obstoja linijskih prevozov, vendar pa mora organ, ki podeljuje dovoljenja, na podlagi preizkusa sorazmernosti ugotoviti, ali je zavrnitev zaradi zmanjšanja donosnosti konkurenčnega podjetja upravičena. Presojanje mora temeljiti na objektivnih, nediskriminatornih in vnaprej znanih merilih in ne, kot v preučevani zahtevi, zgolj na trditvah konkurenčnega podjetja. Ravnanje avstrijskega organa bi se tako lahko štelo za diskrecijsko, saj temeljnim določbam prava EU odvzamejo polni učinek. Sistem podeljevanja (upravnih) dovoljenj pa mora temeljiti na v naprej znanih merilih, ki določajo meje diskrecijske pravice nacionalnih organov (podobno je odločilo sodišče v zadevi Hartlauer, C-169/07).
Pripravila: mag. Jasmina CigrovskiČlanki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
