Območni Zdravstveni inšpektorat RS je bil s strani specialistke pediatrije obveščen o odklanjanju cepljenja zdravega otroka tožnikov, ki je do takrat opravil vsa predpisana cepljenja brez težav. Zdravnica je komisiji za kontraindikacije poslala zahtevek za mnenje, ta pa ni ugotovila obstoja kontraindikacij, zaradi katerih otrok ne bi smel biti cepljen po programu obveznega cepljenja. Eden od tožnikov, ki je zastopal drugega, je bil z mnenjem komisije za kontraindikacije seznanjen na razgovoru z inšpektorjem, kjer je imel možnost tudi podati svoje trditve in predložiti dokaze.
Na podlagi 8. točke 47. člena ZNB in 12. točke 15. člena Zakona o zdravstveni inšpekciji (ZZdrI) je bil izrečen inšpekcijski ukrep, ki je tožnikoma naložil, da morata otroka vključiti v program obveznega cepljenja, pisni dokaz o opravljenem cepljenju pa morata predložiti v štirih mesecih od vročitve odločbe. Po 10. členu ZNB je cepljenje namreč poseben ukrep za preprečevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni. O možnih kontraindikacijah odloča pristojni zdravnik oziroma strokovna komisija, cepljenje proti nalezljivim boleznim pa po takrat veljavnem 8. členu Pravilnika o cepljenju, zaščiti z zdravili in varstvu pred vnosom in razširjenjem nalezljivih bolezni ni bilo obvezno za osebe, pri katerih so podane kontraindikacije.
Zoper izpodbijano odločbo sta tožnika vložila pritožbo, z odločbo Ministrstva za zdravje RS, pa je bila kot neutemeljena zavrnjena, saj tožnika v postopku nista navedla konkretnih kontraindikacij, ki bi jih lahko povzročilo obvezno cepljenje, v dokaz svojih trditev pa tudi nista predložila nobenih dokazov.
S tožbo sta tožnika zatrjevala neskladnost slovenske zakonodaje z Ustavo Republike Slovenije (URS) in evropsko zakonodajo, ter navajala odsotnost seznanitve z možnimi posledicami cepljenja, vrsto cepiva, kontraindikacijami in odgovorne osebe za morebitne posledice cepljenja otroka. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi zatrjevana opustitev opisanega v predmetni zadevi imela vpliv na ugotavljanje morebitnih kontraindikacij.
Ker tožnika nista navedla nobenih konkretnih razlogov, ki bi nakazovali na obstoj kontraindikacij, zaradi katerih cepljenja ne bi bilo mogoče izvesti, predložila pa tudi nista nobenih nasprotnih strokovnih mnenj oz. drugih dokazov, ki bi lahko ovrgli ugotovitev strokovne komisije o neobstoju razlogov za opustitev cepljenja, obstoja kontraindikacij pa tudi nista zatrjevala v tožbi, je bila tožba zavrnjena s sodbo upravnega sodišča II U 147/2009 kot neutemeljena. Tožnika v postopku tudi nista mogla uspeti s splošnimi očitki o ne zadosti natančnem oz. nestrokovnem pregledu otroka.
ZNB, kakršen je bil v veljavi v času izdaje izpodbijane odločbe, je bil sicer z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-127/01-27 z dne 12. 2. 2004 ugotovljen kot neustaven , ker ni urejal postopka in pravic staršev otroka, ki so cepljenju nasprotovali in ker ni urejal odškodninske odgovornosti države za škodo, ki bi jo zaradi obveznega cepljenja utrpel posameznik. V odločbi pa je ustavno sodišče ugotovilo tudi, da obvezno cepljenje, ki ga določa 1. alineja prvega odstavka 22. člena ZNB, pomeni nujno potreben in opravičljiv poseg v pravico posameznika odločati o samem sebi, v pravico do varstva telesne integritete (35. člen URS) in v pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena URS). Cilj, ki ga je zasledoval zakonodajalec pri določitvi obveznega cepljenja, je namreč preprečevanje in obvladovanje širjenja nalezljivih bolezni, ki so v preteklosti povzročile okvare zdravja ali celo smrt velikega števila prebivalcev.
Šele novela ZNB-A je uredila poseben postopek ugotavljanja kontraindikacij ter odškodninsko varstvo oseb, prizadetih zaradi cepljenja, izpodbijana odločba pa je bila izdana pred njeno uveljavitvijo. Po pravni ureditvi, ki je bila v veljavi v času izdaje izpodbijane odločbe, je moral zdravnik, ki je opravljal cepljenje, predhodno ugotoviti morebitne utemeljene razloge za opustitev cepljenja (kontraindikacije), obstoj trajnih utemeljenih razlogov za opustitev cepljenja (trajne kontraindikacije) pa je ugotavljala posebna strokovna komisija, ki jo je imenoval minister za zdravje (drugi in tretji odstavek 22. člena ZNB).
Ugotovljena neustavnost določb ZNB pred sprejemom novele ZNB-A v predmetni zadevi na odločitev o obveznem cepljenju ni mogla imeti vpliva, ker tožnika nista navedla nobenih konkretnih razlogov, ki bi nakazovali na obstoj kontraindikacij, zaradi katerih cepljenja ne bi bilo mogoče izvesti. Postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta je bil tako pravilen, odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena.
Pripravila: Vanja NovakČlanki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.