Po sodbi sodišča prve stopnje sta bila toženca dolžna tožnikom nerazdelno plačati dosojen znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter nerazdelno plačilo pravdnih stroškov tožnikov. Sodba je bila potrjena tudi s strani sodišča druge stopnje, pritožba tožencev pa zavrnjena.
Toženca sta v reviziji uveljavljala bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno uporabo materialnega prava in predlagala spremembo sodb z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklenjena naj bi bila ustna prodajna pogodba, saj sta toženca nepremičnino izročila tožnikom, da so ti v predmetni hiši prebivali več kot tri leta in na njej opravili več adaptacijskih del, ki jih ne bi opravili, če se ne bi šteli za njene lastnike ter da so tožencema izročili določen denarni znesek, ki je bil izročen kot ara ter se pri tem sklicevala na določili 80. in 126. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Menila sta, da je bila podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker sodb v zvezi z navedenim ni mogoče preizkusiti.
Kupna pogodba za nepremičnino je bila med pravdnima strankama sklenjena ustno, tožniki pa so ob tem tožencema izročili določen denarni znesek. Odločilno vprašanje v tej zadevi je bilo, ali je bil navedeni znesek izročen kot ara ali kot del kupnine. Ara je določen denarni znesek oziroma določena količina drugih nadomestnih stvari, ki jo ob sklenitvi pogodbe ena pogodbena stranka izroči drugi v znamenje, da je pogodba sklenjena. Poleg splošnih predpostavk, ki veljajo za vse pravne posle mora biti izpolnjena dodatna predpostavka, t.j. izročitev denarnega zneska, ki je predmet are. Le obljuba ene stranke, da bo drugi ob sklenitvi pogodbe izročila aro, nima pravnih učinkov. Veljavnost dogovora o ari pa je odvisna tudi od veljavnosti glavne pogodbe (akcesorna narava dogovora). Kolikor glavna pogodba ni bila veljavno sklenjena, tudi dogovor o ari nima pravnega učinka, znesek, ki je bil plačan kot ara, pa ima značilnost izpolnitve brez pravnega temelja.
V dvomu je treba šteti, da ima plačilo značilnost delne izpolnitve, in ne tudi osrednje funkcije ar, t.j. utrditev pogodbenih obveznosti. Ker toženca, ki sta imela glede dogovora o ari dokazno breme, le-tega nista dokazala, sta sodišči pravilno presodili, da tožniki tožencema niso izročil are, ampak delno plačilo. Zadržanje are pa je mogoče samo, če je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je aro dala, torej če je pogodba razvezana zaradi vzroka, za katerega odgovarja druga pogodbena stranka (prvi odstavek 80. člena ZOR). Tako samo dejstvo, da je bila ara dogovorjena oziroma izročena, še ne zadostuje. V konkretnem primeru take okoliščine niso bile ugotovljene, niti ne pravočasno zatrjevane, revizije pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).
Pripravila: Vanja NovakČlanki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
