Za določeno obdobje je bila tožniku v obnovljenem postopku z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve priznana pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Na podlagi te odločbe je bila tožena stranka dolžna odločiti o višini denarnega nadomestila, kar je tudi storila in tožniku nadomestilo tudi izplačala.
Tožnik se je zoper odločbo pritožil in zahteval tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od prepozno plačanih nadomestil za čas brezposelnosti. Pritožba je bila s strani tožene stranke zavrnjena, tožnik pa je nadalje plačilo zakonskih zamudnih obresti zahteval s tožbo in zahteval odpravo odločb tožene stranke. Tožba je bila s strani prvostopenjskega sodišča zavržena kot prepozna, tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti pa zavrnjen kot neutemeljen. O pravicah iz sistema socialne varnosti se namreč odloča z upravnim aktom in dokler pravica ni priznana, dolžnik ne more biti v zamudi s plačilom ovrednotene pravice. Da lahko pride do zamude pri plačilu denarne obveznosti, mora ta najprej sploh nastati. Pravna podlaga za plačilo zakonskih zamudnih obresti tožniku ni bila podana, saj mu je tožena stranka celotno denarno nadomestilo izplačala, pred priznanjem in odmero pravice z odločbo tožene stranke pa denarna terjatev še sploh ni nastala.
S strani drugostopenjskega sodišča je bila zavrnjena pritožba tožnika in potrjena sodba sodišča prve stopnje. Pri denarnem nadomestilu za primer brezposelnosti namreč ne gre za obveznost, ki bi temeljila na pravilih civilnega prava, temveč za posebno pravico iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, ki jo določa Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB). Denarno nadomestilo za primer brezposelnosti je po svoji naravi občasna, mesečna denarna dajatev, zato zanjo veljajo določbe prvega in tretjega odstavka 279. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po katerih pa od občasnih denarnih dajatev ne tečejo zamudne obresti, razen če zakon tako določa. Ne ZZZPB, ne kakšen drug zakon pa takih določb nimata. Zakonske zamudne obresti bi tožnik lahko zahteval le v primeru, če mu tožena stranka priznanega nadomestila ne bi plačala do vložitve tožbe. Ker je bila tožba vložena po tem, ko je tožena stranka svojo obveznost v celoti plačala, je neutemeljen tudi tožbeni zahtevek za plačilo zamudnih obresti po 279. členu predmetnega zakona.
Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, za katere pa ni zatrjeval pravno pomembnih dejstev, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo. V reviziji je bil zatrjevan tudi poseg v ustavne pravice, v zvezi s tem pa se je tožnik skliceval na načelo enakosti. Pravica do zakonskih zamudnih obresti je zakonska in ne ustavna pravica, tožnik pa tudi sicer ni opredelil ustavne pravice, ki naj bi mu bila kršena in na podlagi katere osebne okoliščine. Trditev tožnika, da je bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom, je bilo zato mogoče obravnavati le v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava. Revizija je bila z VIII Ips 222/2008 zavrnjena kot neutemeljena.
Na podlagi določbe prvega odstavka 277. člena ZOR, ki je bila v tem sporu uporabljena glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ), zamudne obresti dolguje dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, v zamudo pa pride, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev.
Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je bilo ključno vprašanje, ali in če, od kdaj, je bila tožena stranka v zamudi s plačilom denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Dejanske ugotovitve o tem, kdaj in kako je bila določena obveznost tožene stranke so bile torej bistvene. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišč in jih v revizijskem postopku ni več mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), iz njih pa tudi po presoji revizijskega sodišča izhaja, da je tožena stranka svojo obveznost izpolnila v roku, kar pomeni, da je bilo pravilno stališče obeh sodišč, da tožena stranka z izpolnitvijo svoje obveznosti ni prišla v zamudo.
Tožnik bi lahko uveljavljal plačilo odškodnine, ne pa plačilo zakonskih zamudnih obresti z zatrjevanjem, da mu je zaradi krivdnega ravnanja tožene stranke nastala škoda. Tudi v sodbah VIII Ips 195/2005 z dne 14.2.2006 in VIII Ips 96/2002 z dne 6.5.2003 je poudarjeno, da zakonske zamudne obresti niso odškodnina temveč sankcija za plačilno zamudo in jih tudi ni mogoče zahtevati namesto odškodnine.
Pripravila: Vanja NovakČlanki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.