Pravica do poštenega sojenja je ena izmed temeljnih človekovih pravic, ki se nanaša na enako varstvo pravic v sodnih postopkih ter zagotavlja, da ima vsak pravico, da o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče (22. in 23. člen Ustave RS). Pravica do poštenega sojenja oz t.i. fair trial je opredeljena tudi s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), ki poleg pravičnega in javnega sojenja ter sojenja v razumnem roku s strani neodvisnega in z zakonom ustanovljenega sodišča kot pošteno sojenje zahteva tudi spoštovanje načela enakosti orožij – torej načela procesne enakosti med strankama.
Direktiva št. 2010/64/EU o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih, veljavna od 15. novembra, ne nasprotuje zgoraj navedeni ureditvi – nasprotno, določbe direktive naj bi se razlagale skladno z EKČP, državam članicam pa direktiva služi zgolj kot standard, ki določa minimalna pravila, države pa lahko zagotovijo višjo raven zaščite pravic.
Pravica do tolmačenja in prevajanja se uporablja za postopke pred sodiščem in sicer za osebe od trenutka, ko jih pristojni organi države članice z uradnim obvestilom ali kako drugače obvestijo, da so osumljeni ali obdolženi storitve kaznivega dejanja, do zaključka postopka, kar pomeni do končne ugotovitve, ali so storili kaznivo dejanje, vključno, če pride v poštev, z izrekom kazni in obravnavo vseh pritožb (1. člen direktive). Tolmačenje in prevajanje bi moralo biti zagotovljeno v maternem jeziku osumljencev ali obdolžencev ali v katerem koli drugem jeziku, ki ga govorijo ali razumejo, tako da se jim omogoči, da v polni meri uveljavljajo svojo pravico do obrambe in da se zagotovi pravičnost postopka.
Udeležencem kazenskega postopka, ki ne razumejo jezika, morajo države članice nemudoma zagotoviti tolmačenje, tako med kazenskim postopkom pred preiskovalnimi in sodnimi organi, policijskim zaslišanjem, zaslišanji pred sodiščem in na katerem koli potrebnem vmesnem zaslišanju. Pravica do tolmačenja se nanaša tudi na ustrezno pomoč osebam z motnjami sluha ali govora (2. člen). Udeležencem kazenskega postopka je treba v razumnih rokih zagotoviti tudi pisni prevod vseh dokumentov, ki so bistveni za omogočanje uveljavljanja njihove pravice do obrambe in za zagotovitev pravičnega postopka. Kateri dokumenti vedno veljajo za bistvene, določa že direktiva v 3. členu, npr. odločba o odvzemu prostosti, obtožnice in sodbe, seveda pa lahko pristojni organi držav članic določijo tudi druge dokumente, ki so bistveni za zagotovitev pravičnega postopka in bi jih zato bilo treba prevesti.
Prevajanje in tolmačenje, ki ga zagotavlja država članica, mora biti ustrezne kakovosti in mora zagotavljati pravičen postopek. Kakovost se zagotavlja preko strokovno usposobljenih tolmačev in prevajalcev, z vzpostavitvijo registrov neodvisnih prevajalcev in tolmačev ter možnostjo zamenjave tistega tolmača ali prevajalca, čigar storitve niso dovolj kakovostne.
Direktiva v 4. členu predvideva, da stroške tolmačenja in prevajanja nosijo države članice ne glede na izid postopka, pri čemer se navedena določba nanaša na zagotavljanje pravic v kazenskih postopkih po tej direktivi.
Pravice tolmačenja in prevajanja po direktivi bi se morale uporabljati kot nujni spremljajoči ukrepi tudi pri izvrševanju evropskega naloga za prijetje v mejah, določenih v tej direktivi: poleg navedenih pravic imajo osumljenci, obdolženci ali osebe, ki so v postopku za izvrševanje evropskega naloga za prijetje tudi pravico do pisnega prevoda bistvenih dokumentov ter do ugovora odločitvi, da tolmačenje ni potrebno.
Pripravila: mag. Jasmina CigrovskiČlanki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.