Ustavna pritožba pritožnika, v kateri ta stališču Višjega sodišča v Kopru očita arbitrarno odločanje v nasprotju z 22. členom Ustave Republike Slovenije (URS), je neutemeljena, zato je bila zavrnjena (Up-960/09 z dne 20.5.2010).
Višje sodišče je v zadevi zavrnilo pritožnikov ugovor ter ugodilo pritožbi upnika, kjer je ta oporekal odločitvi sodišča prve stopnje, ki je štelo plačevanje preživnine na račun mladoletne hčere za pravilen način izpolnitve, razveljavilo sklep o izvršbi in v celoti ustavilo izvršilni postopek. Pritožnik po mnenju sodišča ni niti trdil niti izkazal, da je njegova izpolnitev skladna z izvršilnim naslovom.
Pritožnik je zatrjeval, da ni bistveno, na kateri račun je nakazoval preživnino, temveč, da jo je plačeval v zneskih, določenih s sodbo, da jo je na hčerin račun plačeval na predlog in s soglasjem razvezane žene in da ne gre za plačilo tretji osebi, ampak za plačilo neposredno mladoletni upnici, kateri je preživnina namenjena in ki je dovolj stara, da zna sama razpolagati z denarjem. Tako se ni strinjal s presojo Višjega sodišča, da plačevanje preživnine neposredno na bančni račun mladoletne upnice namesto njeni zakoniti zastopnici, kot je to določeno s sodbo, ne pomeni pravilne izpolnitve obveznosti. Ustavno sodišče pa ne presoja, ali je odločitev sodišča sama po sebi pravilna in zakonita, temveč svojo presojo omeji na vprašanje, ali je bila z izpodbijano odločbo kršena katera od človekovih pravic. Tako je moralo odgovoriti na vprašanje, ali izpodbijana sodna odločba v vsebinskem vidiku dosega standard kvalificirane napačnosti, saj je jamstvo prepovedi sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti prekršeno, če je sodna odločba očitno napačna oziroma brez razumne pravne obrazložitve.
Z uporabo določb Obligacijskega zakonika (OZ), v katerem je v IV. poglavju določeno prenehanje obveznosti (270. člen OZ in naslednji), je Ustavno sodišče odločilo, da stališču Višjega sodišča ni mogoče očitati, da bi bilo nerazumno in arbitrarno. Navedeno stališče ima tudi oporo v sodni praksi (sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Ip 835/2007 z dne 9. 1. 2008, sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 2119/99 z dne 1. 3. 2000, sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 2092/99 z dne 8. 3. 2000, sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 780/2005 z dne 13. 4. 2006, sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 306/2007 z dne 19. 2. 2009).
Ustavno sodišče se do morebitnega vpliva okoliščine, da je pritožnik preživnino nakazoval svoji mladoletni hčeri, ni posebej opredeljevalo, saj večji del tega časa ni bila niti delno poslovno sposobna. Pritožnik tudi ne more utemeljiti kršitve enakega varstva pravic z navedbami, da je preživnino nakazoval na hčerin bančni račun na predlog in s soglasjem razvezane žene, s čimer se v izvršilnem postopku ni branil.
Pripravila: Vanja NovakČlanki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.