(okrajno sodišče) Tožeča stranka je s tožbo zahtevala povračilo škode, ki naj bi ji nastala zaradi strokovne napake pooblaščenca. Sodišče je namreč zavzelo stališče, da posestna tožba pri negativnih služnostih pojmovno ni mogoča, ker pri njih ne izhaja navzven zaznavno izvrševanje oblasti na služeči nepremičnini, posestno varstvo pa lahko temelji na posesti stvari in se pravno varstvo negativne služnosti lahko zahteva samo s konfesorno tožbo. Po oceni tožeče stranke ni šlo za različno pravno naziranje njenega odvetnika, ampak za že dalj časa sprejeto stališče, da takšna tožba sploh ni mogoča.
Zaradi napake pooblaščenca je tožnici nastala škoda, saj je plačala svojega odvetnika, povrniti pa je morala tudi vse sodne stroške nasprotne stranke, zato je s tožbo od zavarovalnice, kjer je imel odvetnik zavarovano odgovornost, zahtevala povrnitev nastale škode. Nastala škoda je v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem odvetnika, saj če bi slednji ugotovil, da varstvo iz naslova motenja posesti ni pravno dopustno, postopka sploh ne bi sprožil.
Tožena stranka je v odgovoru na tožbo zatrjevala, da se je odvetnik za tožbo odločil na podlagi judikata hrvaškega sodišča, iz katerega izhaja, da je tožba dopustna. Odvetnik ni storil grobe napake, različna pravna naziranja sodišč v isti zadevi pa ne morejo iti v škodo strokovnosti odvetnika. Po drugi strani pa je odvetnik ravnal po navodilu tožnice, ki mora sprejeti tudi določene stroškovne posledice, povezane s tem, da se je spustila v pravdo.
V takratni sodni praksi je obstajal judikat hrvaškega sodišča, da je takšna tožba mogoča. Odvetnik je zaslišan izpovedal, da se je oprl na knjigo Stvarno pravo Antona Frantarja, od koder izhaja, da je posest negativne služnosti mogoča, zato je sklepal, da obstaja tudi pravno varstvo takšne služnosti. V sporni motenjski zadevi je sodišče res zavzelo drugačno stališče, ki je tudi danes zavzeto v sodni praksi, da posest negativne služnosti ni možna, zato posestna tožba tu pojmovna ni mogoča. Toda sodišče ne ocenjuje, da je v spornem primeru šlo za odstop od sodne prakse oziroma za njeno spremembo, zaradi česar odvetniku kot zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Celo še dve leti kasneje je bilo pred drugim sodiščem sprejeto stališče, da je tožba v določenih primerih mogoča, zato gre verjeti odvetniku, da ga je odločitev v sporni zadevi presenetila.
Odvetniku tako ni mogoče očitati grobe napake, za katero bi jamčila tožena stranka. Razmerje med tožnico in njenim pooblaščencem je mandatno razmerje, v katerem odvetnik ne prevzame odgovornosti za uspeh svojega dela, temveč odgovarja le za škodo, ki bi nastala zaradi njegovega nestrokovnega ali nevestnega dela, tega pa tožničinemu odvetniku v obravnavanem primeru ni mogoče očitati. Odvetnik je zaslišan sicer navedel, da je storil strokovno napako, pri čemer pa njegova »slaba vest« oz. »priznanje krivde« še ne vzpostavlja njegove odškodninske odgovornosti.
Pripravil: Igor Cek, odvetnikČlanki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
