V zadevi Ips 401/2009 je jedro spora ukinjeno delovno mesto svetovalca za kulturo in umetnost, za katerega podatki v spisu jasno nakazujejo, da je bilo "ustanovljeno" le zato, da je bilo na tej podlagi možno zaposliti tožnico. Pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena 2.11.1992, delovno razmerje pa je prenehalo 20.12.1996. Tožnica je sprožila več let trajajoč sodni postopek, ki je toženo stranko s pravnomočno sodbo na koncu prisil, da je tožnico pozvala nazaj na delo in ker ta na delo ni prišla, je tožena stranka v letu 2000 sprejela sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela.
Sodišče prve stopnje je obe odločitvi tožene stranke razveljavilo in ugotovilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo. Toženi stranki je naložilo plačilo nadomestila plač, regresov za letni dopust, božičnice ter tudi povrnitev stroškov šolanja tožnici. Menilo je, da tožnici pripada nadomestilo plače v višini, ki bi jo prejela glede na zadnjo veljavno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, upoštevaje, da tožena stranka ni izkazala prerazporeditve tožnice na drugo delovno mesto.
Pritožbo tožene stranke je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in navedlo, da je pravna podlaga za denarne zahtevke pravnomočna sodba, na podlagi katere je tožena stranka dolžna tožnico vrniti nazaj na njeno delovno mesto ter ji priznati vse pravice, ki izhajajo iz delovnega razmerja in bi jih tožnica prejela, če ji delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo. Višina plače se upošteva po zadnji veljavno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi.
Tožena stranka je vložila revizijo, pravnomočne sodbe drugostopenjskega sodišča pa ni izpodbijala v celoti, ampak le toliko, kolikor je naloženo plačilo plač in regresov preseglo razlike po "variantnem izračunu izvedenke" - razlika do plače za VII. tarifni razred in VII. stopnjo strokovne izobrazbe po vsakokratni veljavni panožni oziroma podjetniški kolektivni pogodbi. V celoti pa je izpodbijala odločitev glede božičnic oziroma proračunov plač in povrnitve stroškov šolanja. Navajala je, da nobeno od sodišč ni upoštevalo navedbe iz pogodbe o zaposlitvi z dne 2.11.1992, po kateri bi bila tožnica po prenehanju mandata direktorja sektorja komuniciranja in trženja upravičena do plače in drugih prejemkov za delovno mesto, ki bi ustrezalo njeni strokovni izobrazbi v skladu s kolektivno pogodbo. Menila je tudi, da zaradi ukinitve delovnega mesta prejemanje plače za ukinjeno delovno mesto od 1.1.1997 do 31.7.2007 objektivno ni bilo mogoče, in da bi bila tožnica zaradi spremenjenih okoliščin gotovo razporejena na drugo delovno mesto, ki bi ustrezalo njeni stopnji izobrazbe četudi bi vmesni čas opravljala svoje delo. Tudi plačilo stroškov šolanja je bilo vezano na pogodbo o izobraževanju z dne 9.4.1996 za delovno mesto direktorja sektorja za komuniciranje in trženje oziroma na delovno mesto svetovalke za kulturo in umetnost, ki sta bila ukinjena.
Revizijo je sodišče spoznalo za deloma nedovoljeno, deloma pa neutemeljeno. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da tožnica z delovnega mesta svetovalca za kulturo in umetnost ni bila ne razrešena ne razporejena na drugo delovno mesto. Ni sporno, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati nadomestilo plače in druge prejemke za čas, ko zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni delala. Sporna je le njihova višina. Revizija glede odločitve o povrnitvi stroškov šolanja ni utemeljena. Pravica tožnice do povrnitve teh stroškov temelji na posebej sklenjeni pogodbi o kritju stroškov izobraževanja na točno določenem študiju in četudi je bil le-ta povezan s takratnim delovnim mestom tožnice, zgolj ukinitev njenega delovnega mesta, brez ustrezne spremembe pogodbe o izobraževanju, ne pomeni prevalitve obveznosti plačila stroškov na tožnico. Namreč, če do prekinitve delovnega razmerja ne bi prišlo, bi tožnica normalno nadaljevala šolanje, tožena stranka pa bi plačala preostale stroške šolanja.
Razveljavitev delodajalčeve odločitve o prenehanju delovnega razmerja pomeni tudi odločitev o restituciji - gre za vzpostavitev stanja, kakršno bi bilo, če nezakonitega ravnanja delodajalca ne bi bilo. Reintegracija je le v ugotovitvi sodišča, da delovno razmerje še ni prenehalo in še vedno traja - razen v primerih, ko sodišče odloči o razvezi pogodbe po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR). Za reparacijske zahtevke je podlaga še vedno veljavna pogodba o zaposlitvi. Sicer pa ukinitev delovnega mesta velja za poslovno odločitev delodajalca, ki je za delavca pred 1.1.2003 pomenila, da ga je moral delodajalec z dokončnim sklepom razporediti na drugo ustrezno delovno mesto ali ga določiti kot presežnega delavca, po 1.1.2003 pa mu je lahko ponudil sklenitev pogodbe o zaposlitvi ali mu pogodbo odpovedal iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe, kot je tožena stranka storila leta 2007.
Pripravila: Petra Dolinšek
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
