Pravna ureditev
Vprašanje stalnih izpustov obstojnih organskih onesnaževal v okolje je zaradi nevarnosti, ki jih te snovi predstavljajo za okolje in ljudi, pomembno predvsem zato, ker se onesnaževala prenašajo čez mednarodne meje daleč stran od njihovega izvora in ostanejo v okolju, se kopičijo v organizmih skozi prehranjevalno mrežo ter predstavljajo nevarnost za zdravje ljudi in okolje. Poleg izpustov onesnaževal, ki nastajajo pri industrijskih procesih ter pri obdelavi odpadkov sta nadaljnja vira onesnaževanja zraka še izgorevanje fosilnih goriv pri proizvodnji električne energije v prometu, industriji in gospodinjstvih ter kmetijstvu.
Evropska uredba št. 85/2004 ter mednarodne konvencije, kot npr. Rotterdamska konvencija (Konvencija o postopku soglasja po predhodnem obveščanju za nekatere nevarne kemikalije in pesticide v mednarodni trgovini), Stockholmska konvencija (Konvencija o nadzoru prehoda nevarnih odpadkov prek meja in njihovega odstranjevanja) ter Protokol o obstojnih organskih onesnaževalih h Konvenciji o onesnaževanju zraka na velike razdalje prek meja določajo ukrepe, s katerimi naj bi varovali zdravje ljudi in okolje pred onesnaževali.
V prilogah uredbe so naštete snovi, za katere veljajo prepovedi: gre za snovi, katerih proizvodnja, dajanje v promet in uporaba je bodisi prepovedana bodisi omejena, izjeme pa veljajo za laboratorijsko raziskovanje ter v primerih, ko se sled onesnaževalca nenamerno pojavi v snoveh, pripravkih ali izdelkih.
Onesnaževanje zraka z obdelavo odpadkov
26. avgusta letos se je na podlagi poročila Odbora za pregled obstojnih organskih onesnaževal, ki je odločil, da se nekatere snovi, ki izpolnjujejo kriterije iz Stockholmske konvencije (npr. klordekon, heksabromobifenil in heksaklorocikloheksane, vključno z lindanom, pentaklorobenzen itd.), vključijo v priloge konvencije, pričela uporabljati tretja sprememba uredbe št. 850/2004 - spremenjeni sta bili prilogi IV in V, ki določata pravila in snovi v zvezi z ravnanji z odpadki.
Ker vseh odpadkov ni mogoče zmanjšati, ponovno uporabiti ali reciklirati, jih je treba obdelati na drugačen način, največkrat s sežiganjem in odlaganjem. Obe metodi lahko povzročita veliko škodo okolju, zato jih je treba še posebej nadzorovati. Področje onesnaževanja zraka, do katerega pride zaradi obdelave odpadkov, podrobneje urejata Direktivi št. 89/369/EGS in 89/429/EGS o preprečevanju onesnaževanja zraka iz novih sežigalnic komunalnih odpadkov, Uredba št. 850/2004 pa določa snovi, ki so pri dejavnosti odstranjevanja in predelave (izrecno so naštete fizikalno-kemijska obdelava, sežiganje na kopnem in uporaba za gorivo ali druga sredstva za proizvodnjo energije) dovoljene ter snovi, ki se lahko v primeru, da njihove vrednosti ne presegajo mejnih koncentracijskih vrednosti, predelajo ali odstranijo tudi na drugačen način. Uredba pri tem razlikuje odpadke iz termičnih procesov (npr. odpadki iz elektrarn in drugih kurilnih naprav, odpadki iz železarske in jeklarske industrije itd.), odpadke iz gradbeništva (npr. beton, opeka, ploščice, zemlja itd.), odpadke iz obratov za predelavo odpadkov, obratov za čiščenje odpadne vode in odpadke iz priprave pitne vode ter iz industrijske vode in ostale odpadke.
Pripravila: mag. Jasmina CigrovskiČlanki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
