Pritožnika sta zatrjevala, da jima je z izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 264/2009 z dne 29.7.2009 kršena pravica iz 22. člena Ustave, saj naj bi Vrhovno sodišče zavrnilo tožbo (kot celoto), ne da bi se opredelilo do bistvenih vprašanj v zadevi. Pritožnika sta kot eno od ključnih vprašanj izpostavila vprašanje pravilne razlage pojma "dokaz" iz 56. in 57. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ), po njunem mnenju pa je bilo nedopustno sklicevanje Vrhovnega sodišča na razloge Upravnega sodišča glede vprašanja skladnosti 56. in 57. člena ZMZ z Ustavo, saj se Upravno sodišče do tega vprašanja sploh ni opredelilo. Iz navedenih razlogov sta predlagala razveljavitev izpodbijane sodne odločbe.
Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju: MNZ) je na podlagi tretjega odstavka 57. člena ZMZ zavrglo zahtevek pritožnikov za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji s sklepom št. 2142-278/2006/40 (1232-05) z dne 12.5.2009, ki je z odločitvijo Vrhovnega sodišča št. I Up 264/2009 z dne 29.7.2009 postal pravnomočen.
Ustavno sodišče je na podlagi 58. člena Zakona o Ustavnem sodišču odločilo, da se izvršitev pravnomočne odločbe MNZ št. 2142-278/2006/13 (1352-02) z dne 23. 4. 2008 s katero je bila zavrnjena prva prošnja pritožnikov za priznanje mednarodne zaščite, do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži. Z izvršitvijo navedene pravnomočne odločbe MNZ bi namreč lahko pritožnikoma nastale nepopravljive posledice, saj bi bila lahko prisilno odstranjena z ozemlja RS, še preden bi Ustavno sodišče odločilo o njuni ustavni pritožbi in s tem o morebitni kršitvi človekovih pravic.
MNZ je odločitev o zavrženju prošnje za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite oprlo na tretji odstavek 57. člena ZMZ v zvezi s tedaj veljavnim 56. členom ZMZ, ki določa pogoje, pod katerimi je mogoče vložiti ponovno prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Po oceni MNZ pritožnika nista predložila dokazov, ki bi upravičevali nov postopek, kar je bil na podlagi prvega odstavka 56. člena ZMZ pogoj za vložitev ponovne prošnje. Upoštevajoč prvi odstavek 57. člena ZMZ, je MNZ štelo, da mora prosilec sam predložiti dokaze, ki upravičujejo nov postopek, in sicer hkrati z vložitvijo zahtevka za uvedbo ponovnega postopka. Po stališču MNZ zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ni mogoče utemeljevati z dokazi, ki naj bi jih pritožnik šele pridobil, dokumenti, na katere se je skliceval pritožnik, pa ne izkazujejo individualnega strahu pred preganjanjem zaradi verskega prepričanja. Zgolj izjava o preganjanju pripadnikov verske skupnosti, kateri naj bi pripadala pritožnika, ter sklicevanje na dokumente, ki naj bi jih pritožnik šele pridobil, naj ne bi mogla šteti kot dokaz, ki ga je za uvedbo ponovnega postopka zahteval prvi odstavek 56. člena ZMZ.
S sodbo Upravnega sodišča št. I U 861/2009 z dne 1.6.2009 je bilo tožbi pritožnikov ugodeno, odpravljen izpodbijani sklep ter zadeva vrnjena MNZ v ponoven postopek. Ugodeno je bilo tudi zahtevi za izdajo začasne odredbe in odločeno, da se do izdaje pravnomočne odločbe v zadevi odloži izvršitev izpodbijanega sklepa MNZ. Ker MNZ pritožniku tega ni omogočilo, je po oceni Upravnega sodišča kršilo procesno jamstvo iz 22. člena Ustave. Upravno sodišče je poudarilo, da bi strogi test presoje v danih okoliščinah terjal, da bi MNZ pritožniku dalo možnost, da pred izdajo sklepa v razumno kratkem času predloži dokumente, na katere se je skliceval v svoji izpovedi. Kot zmotno je ocenilo tudi stališče MNZ, da zgolj izjava stranke v postopku po 56. in 57. členu ZMZ ne more biti zadosten dokaz. Po sprejeti razlagi v sodbi Upravnega sodišča št. U 1805/2008 z dne 10. 12. 2008 je potrebno glede na mednarodno pravo beguncev in ob upoštevanju tretjega odstavka 15. člena Ustave v zvezi z 18. členom Ustave pod pojem novih dokazov iz 56. člena ZMZ šteti tudi ustne izjave na zapisnik s pomembnimi novimi elementi. Upravno sodišče ni sledilo predlogu pritožnikov za sprožitev postopka za predhodno odločanje pred Sodiščem Evropske unije v zvezi z razlago 32. in 34. člena Direktive Sveta 2005/85/ES z dne 1. 12. 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah (UL L 326, 13. 12. 2005, str. 13–34 – v nadaljevanju Postopkovna direktiva).
Po pritožbi MNZ je Vrhovno sodišče spremenilo sodbo Upravnega sodišča in tožbo zavrnilo. Po oceni Vrhovnega sodišča je MNZ pravilno uporabilo materialno pravo (56. in 57. člen ZMZ), zato je povzelo njegove ugotovitve in pritrdilo oceni, da zgolj izjava o preganjanju pripadnikov verske skupnosti, kateri naj bi pripadala pritožnika, ter sklicevanje na dokumente, ki naj bi jih pritožnik šele pridobil, ne moreta šteti kot dokaz, ki ga za uvedbo ponovnega postopka zahteva 56. člen ZMZ. MNZ naj bi prepričljivo obrazložilo razloge za tako presojo in imelo zadostno podlago za ugotovitev, da niso izpolnjeni pogoji, ki jih za uvedbo ponovnega postopka zahteva ZMZ. V zvezi s tožbenimi trditvami o neskladju 56. in 57. člena ZMZ z Ustavo in s Postopkovno direktivo se je Vrhovno sodišče sklicevalo na obrazložitev Upravnega sodišča in zapisalo, da je že prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi ugotovilo, da zatrjevanega neskladja ni, in da je za to ugotovitev navedlo razloge, ki so po oceni Vrhovnega sodišča pravilni.
Po presoji Ustavnega sodišča pa navedena obrazložitev Vrhovnega sodišča ne zadosti zahtevi po obrazloženi sodni odločbi, saj se le-to v izpodbijani sodbi ni vsebinsko opredelilo do tožbenih navedb, ki bi bile lahko bistvene za odločitev o pravilnosti izpodbijanega sklepa MNZ, temveč je zgolj ugotovilo, da je odločitev MNZ pravilna in zakonita, sklicujoč se na razloge MNZ. Po oceni Ustavnega sodišča je bila pri presoji obravnavane zadeve ključna razlaga pojma "dokaz" kot dela zakonskega dejanskega stanu, Vrhovno sodišče pa ni podalo svoje razlage tega nedoločnega pravnega pojma, temveč je zgolj pritrdilo stališču MNZ, da izjava stranke ne more šteti kot dokaz v smislu 56. člena ZMZ. Prav tako se ni opredelilo do tožbenih trditev o protiustavnosti zakonske ureditve, ki je bila podlaga za odločitev (še zlasti ob razlagi, ki jo je sprejelo MNZ), ter o neskladju te ureditve s Postopkovno direktivo. Prav tako je po mnenju Ustavnega sodišča nelogično in nesprejemljivo sklicevanje na razloge Upravnega sodišča, ki je svojo odločitev oprlo na povsem drugačna izhodišča. Za presojo Upravnega sodišča je bilo odločilno drugačno stališče, zato bi bilo pričakovati tudi temu ustrezno opredelitev Vrhovnega sodišča do predloga pritožnikov za prekinitev postopka in sprožitev postopka za oceno ustavnosti zakonskih določb oziroma za postavitev predhodnega vprašanja pred Sodiščem EU.
Ker je Vrhovno sodišče kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
Pripravila: Vanja NovakČlanki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.